Ostanki ljubezni – zgodba o tašči, svakinji in boju za svoje mesto
»Spet si prinesla tisto svojo potico? Veš, da je Tjašina boljša,« je rekla tašča, še preden sem sploh dobro stopila čez prag. V rokah sem držala sveže pečeno potico, ki sem jo ponoči pripravljala s tresočimi rokami, da bi vsaj enkrat slišala pohvalo. Toda v istem trenutku sem vedela, da je zaman. Tjaša, svakinja, je že sedela za mizo, nasmejana in samozavestna, medtem ko je tašča pred vsemi hvalila njene kuharske spretnosti in popolno urejene otroke.
»Maja, pridi, sedi zraven mene,« me je povabila Tjaša z lažnim nasmeškom. Usedla sem se, a sem čutila, kako mi srce razbija. Vsak njen pogled je bil kot opomnik na to, da sem v tej družini vedno druga izbira. Mož Luka je sedel poleg mene in mi stisnil roko pod mizo, a to ni moglo utišati glasu v meni: »Zakaj nikoli nisem dovolj dobra?«
Ko sem prvič prišla v Lukovo družino, sem bila polna upanja. Njegova mama Marija me je sprejela z mlažnim nasmehom in že takrat sem začutila hlad. »Naša Tjaša je pa res prava dama,« je pogosto govorila. Tjaša je bila poročena z Lukovim bratom Matejem. Bila je vedno urejena, uspešna v službi na občini in njuni otroci so bili vzor pridnosti. Jaz pa sem bila učiteljica v vrtcu, pogosto utrujena in s preprostimi oblačili. Vsakič, ko sem poskušala povedati kaj o svojem delu ali otrocih, me je tašča prekinila: »Tjaša ima pa res zanimivo službo!«
Z leti so se te razlike le še poglabljale. Na praznovanjih sem vedno sedela na robu mize, poslušala pogovore o Tjašinih uspehih in gledala, kako tašča deli komplimente le njej. Ko sem rodila sina Jureta, sem upala, da se bo kaj spremenilo. Toda tudi takrat je Marija rekla: »Tjašina hči je bila veliko bolj mirna kot tvoj Jure.«
Moja mama mi je vedno govorila: »Maja, bodi močna. Ne moreš spremeniti drugih, lahko pa spremeniš sebe.« A kako naj spremenim občutek manjvrednosti, ki me spremlja že leta? Vsakič znova sem se trudila biti prijazna, pomagala pri kosilih, prinašala domače pecivo in darila za vnuke. A nič ni bilo dovolj.
Nekega dne sva z Luko sedela na kavču doma. Otroka sta se igrala v sobi. Pogledal me je in rekel: »Maja, zakaj si vedno tako tiha pri mojih starših?« Pogoltnila sem solzo in mu tiho odgovorila: »Ker imam občutek, da nikoli ne bom del te družine.«
Luka me je objel: »Vem, da mama zna biti groba. Ampak meni si ti najpomembnejša.« Njegove besede so bile tople, a rana v meni se ni zacelila.
Prišel je božič in spet smo bili povabljeni k tašči. Že na poti sem čutila tesnobo v prsih. Ko smo vstopili, je Marija že stala ob štedilniku in ukazovala: »Maja, ti pospravi plašče! Tjaša, pridi mi pomagat s solato.« Spet sem bila tista za opravila v ozadju.
Med večerjo so se pogovarjali o Tjašini novi službi. Vsi so ji čestitali. Ko sem poskusila povedati nekaj o Juretovem uspehu v vrtcu, me nihče ni poslušal. Pogledala sem Luko; tudi on ni rekel ničesar.
Po večerji sem šla na balkon po svež zrak. Tjaša je prišla za mano. »Veš, Maja… Vem, da ti ni lahko z mamo. Ampak tako pač je – jaz sem ji vedno bila najljubša.« Nasmehnila se je samozavestno in odšla nazaj.
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale njene besede in vse pretekle krivice. Naslednji dan sem Luki rekla: »Ne morem več tako živeti. Ne bom več hodila tja samo zato, da me ponižujejo.«
Luka je bil tiho. Potem pa: »Mogoče bi morala mami povedati, kako se počutiš.«
Dnevi so minevali in bližal se je rojstni dan tašče. Vabila ni bilo mogoče zavrniti. Ko smo prišli tja, sem zbrala pogum in po kosilu rekla: »Marija, lahko govoriva na samem?«
Pogledala me je presenečeno in pokimala. Stopili sva na vrt.
»Marija… Že dolgo imam občutek, da nisem dovolj dobra za vašo družino. Vedno hvalite Tjašo in njene otroke, mene pa nikoli ne pohvalite ali vprašate za moje mnenje.«
Za trenutek je bila tišina. Potem pa: »Maja… Saj veš… Tjaša mi je bila vedno bolj blizu… Ampak to ne pomeni, da te ne cenim.«
»Ampak jaz tega ne čutim. Vsakič znova se trudim in vedno ostanem v senci.«
Marija me je pogledala in prvič v vseh teh letih videla solze v mojih očeh.
»Nisem vedela… Morda res nisem bila pravična do tebe.«
V tistem trenutku sem začutila olajšanje – ne zato, ker bi pričakovala spremembo čez noč, ampak ker sem končno povedala resnico.
Ko sva se vrnili v hišo, me je Luka objel: »Ponosna sem nate.«
Od tistega dne naprej ni bilo vse popolno – a vsaj vedela sem, da sem naredila korak zase.
Včasih ponoči še vedno razmišljam: Koliko žensk v Sloveniji živi s tem občutkom manjvrednosti v tuji družini? Zakaj moramo tako dolgo molčati? Bi bilo lažje, če bi si upale prej povedati resnico?