Od dneva, ko je padla žlica: Moja pot iz osamljenosti
»Kaj pa ti je, mama?« je vprašala moja hči Petra, ko je slišala kovinski zvok, ki je prekinil tišino v kuhinji. Žlica je zletela iz moje roke in pristala na tleh, kot bi hotela naznaniti, da nekaj ni v redu. »Nič, samo nerodna sem,« sem zamrmrala in se sklonila, da jo poberem. Toda v resnici sem vedela, da ni šlo le za nerodnost. Že nekaj časa sem čutila, da mi telo ne služi več tako kot nekoč. Prsti so mi drhteli, v prsih me je stiskalo, a največja teža je bila v srcu – osamljenost, ki me je spremljala že leta.
Petra je prišla na obisk le občasno, vedno v naglici, s telefonom v roki in pogledom, ki je že iskal izhod iz najinega pogovora. Moj sin Matej se je po ločitvi preselil v Ljubljano in se oglasil le še za praznike. Mož Tone je umrl pred tremi leti in od takrat se je hiša v naši mali vasi pri Škofji Loki napolnila s tišino. Vsak dan sem vstajala ob šestih, skuhala kavo in sedla za mizo, kjer sem nekoč hranila vnuke in poslušala moževe šale. Zdaj sem poslušala le tiktakanje ure in lastne misli.
Tistega dne sem se odločila, da grem na sprehod do trgovine. Pot skozi vas me je vodila mimo hiš, kjer so otroci igrali nogomet in starejši možje sedeli na klopcah ter razpravljali o politiki. Pozdravila sem sosedo Marijo, ki mi je vedno vračala nasmeh, a nikoli ni imela časa za pogovor. V trgovini sem srečala Edvarda, starega znanca iz mladosti. »Vida, kako si?« me je vprašal z iskrenim zanimanjem. »Ah, gre…« sem odgovorila in pogledala stran.
Ko sem se vračala domov, sem začutila nenavadno slabost. Usedla sem se na klop pred hišo in zaprla oči. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Nikoli ne bodi sama, Vida. Samota je najhujši sovražnik.« A kako naj ne bom sama, ko pa so vsi okoli mene prezaposleni s svojimi življenji?
Zvečer me je poklicala Petra. »Mama, res morava govoriti o domu za ostarele. Ne moreš biti več sama.« Njene besede so me zarezale globlje kot katerakoli bolečina v sklepih. »Ne bom šla v dom! To je moja hiša!« sem zavpila in prekinila klic. Solze so mi polzele po licih. Bila sem jezna nanjo, nase in na ves svet.
Naslednji dan sem prejela pismo. Pisal mi je Edvard: »Vida, če potrebuješ družbo ali pomoč pri vrtu, pridi na čaj.« Dolgo sem gledala v pismo in razmišljala, ali naj sprejmem njegovo ponudbo. Spomnila sem se časov, ko sva skupaj hodila v šolo in si delila skrivnosti pod staro lipo. Morda bi bilo dobro imeti nekoga ob sebi.
Odločila sem se in ga obiskala. Njegova hiša je dišala po sveže pečenem kruhu in domačem jabolčnem zavitku. »Veš, tudi jaz sem sam,« mi je priznal Edvard. »Otroci so daleč, žena pokojna… Včasih si želim samo pogovora.« Sedela sva ure in ure ter obujala spomine na mladost. Prvič po dolgem času sem se smejala iz srca.
A Petra ni bila zadovoljna z mojo novo družbo. »Mama, kdo ve, kaj hoče od tebe! Saj veš, kako so ljudje…« Bila sem razpeta med hčerino skrbjo in lastno željo po bližini. Matej pa mi je očital: »Vedno si bila trmasta! Nikoli nisi poslušala nikogar!« Družinske večerje so postale polne napetosti; vsak pogovor se je končal z očitki ali molkom.
Nekega večera sem zbrala pogum in povabila otroke na kosilo. Ko smo sedli za mizo, sem globoko vdihnila: »Vem, da vas skrbi zame. Ampak tudi jaz imam pravico do sreče. Edvard mi pomaga prebroditi dneve. Ne želim v dom – želim ostati tukaj, kjer imam spomine.« Petra je pogledala stran, Matej pa je stisnil ustnice. Po dolgem molku mi je Petra tiho rekla: »Samo bojim se zate… Nočem te izgubiti.« Prijela sem jo za roko: »Ne boš me izgubila. Šele zdaj zares živim.«
Sčasoma so otroci sprejeli Edvarda kot del mojega življenja. Skupaj smo obnavljali vrt, pekli potico in peli stare pesmi ob ognju. Hiša ni bila več prazna; napolnila jo je toplina novih vezi.
A še vedno me ponoči preganjajo dvomi: Ali sem sebična, ker vztrajam pri svoji volji? Ali imajo otroci prav? Morda pa starost ni le čas izgube, ampak tudi priložnost za nov začetek?
»Ali si res kdaj prestar za novo srečo?« se vprašam vsako jutro ob kavi in gledam skozi okno v nov dan.