Ob petih zjutraj na stopnišču bloka v Šiški me je pes zgrabil za rokav, ko so policisti trkali na vrata

Ob petih zjutraj je na stopnišču našega bloka v Šiški zagrmelo trkanje, kot da nekdo tolče po kovini. V istem trenutku mi je pes z zobmi zagrabil rokav bunde in me potegnil stran od vrat. Povodec mi je zarezal v dlan, ko sem ga skušala zadržati, in kri je kapnila na siv linolej. Zunaj so se slišali glasovi policistov, jaz pa nisem vedela, ali bodo vstopili in ga odpeljali ali mene odpeljali proč.

Takrat sem bila že več mesecev nazaj v Sloveniji. Po letih v tujini, kjer sem delala, da sem sploh preživela, sem se vrnila, ker sem verjela, da lahko popravim odnos z otrokoma. V moji glavi je bila to preprosta enačba: vrneš se domov, si prisotna, in se stvari zmehčajo. Resničnost je bila bolj kot mrzel veter, ki ti zleze pod ovratnik. V bloku je vedno dišalo po staremu olju iz dvigala in po cvrtem iz sosedove kuhinje, a zame je bil vsak hodnik kot opomin, da sem tu gost.

Os je bila ena sama: osamljenost po ločitvi. Ne zaradi dramatičnih prepirov, ampak zaradi tiste tihe, birokratske razmejitve življenja. Matej, moj bivši, je ostal “stabilen”. Jaz sem bila tista, ki je šla. Ko sem se vrnila, je bil on v očeh otrok junak. Reden, prisoten, z avtom in urnikom. Jaz sem bila “mama, ki je odšla”. To je bila etiketa, ki se je ni dalo odlepiti.

Prvi teden po vrnitvi sem spala na raztegljivem kavču v majhnem najemniškem stanovanju. Najemnina je bila previsoka, a drugega nisem dobila. Lastnica mi je že na ogledu rekla, da “živali ne pridejo v poštev”. Takrat sem prikimala, ker nisem imela izbire. Položnice so prihajale kot valovi: ogrevanje, elektrika, upravnik. Zjutraj sem hodila v Mercator po najcenejši kruh in mleko, zvečer pa sem v tišini poslušala, kako nekdo nad mano premika stole.

Psa sem našla po naključju, čeprav pri takih zgodbah ljudje radi rečejo, da se “zgodijo z razlogom”. Bilo je pozno popoldne, november, megla se je lepila na obraze in na luči LPP avtobusov. Na poti od osebnega zdravnika, kjer sem zaman poskušala dobiti napotnico za psihologa prek ZZZS, sem zaslišala cviljenje za Hoferjem. Smrdelo je po mokrem kartonu in po smeteh, tistem kislem vonju, ki ti ostane v nosu. V kotu je bil pes, odrasel, ne pasemski, z grobo dlako, rjavo-sivo progasto, kot da je nekdo čez njega potegnil umazan čopič. Na ušesu je imel staro zarezo.

Najprej sem šla mimo. To je resnica. Bila sem utrujena in jezna. Nisem imela denarja za veterinarja. Nisem imela dovoljenja za žival. Nisem imela časa, ker sem začela delati v skladišču pri BTC, izmenično, včasih do poznega večera. Ampak pes je vstal in šepal za mano. Slišala sem njegovo dihanje, kratko in hripavo, kot da mu v prsih nekaj ropota. Ko sem se obrnila, me je pogledal brez vsakega prosjačenja, samo z nekakšno trmo.

Prva nepreklicna odločitev je padla na mokrem asfaltu: vzela sem ga s sabo. Ne v zavetišče, ker sem se bala, da ga ne bo nihče vzel. Domov. V dvigalu je smrdelo po kovini in po tujih parfumih, on pa je stal čisto pri meni, tako blizu, da sem čutila njegovo toploto ob kolenu. Ko sem ga prvič pobožala po vratu, je bil kožuh vlažen in hrapav. Pod prsti sem čutila rebra.

Poimenovala sem ga Runo, ker se mi je zdelo, da je odpadek iz kakšne stare volne, pa se je vseeno držal skupaj. Prve noči nisem spala. Vsakič, ko je zaslišal korake na hodniku, je dvignil glavo in tiho zarenčal. Jaz sem ležala in poslušala njegovo enakomerno sopihanje, kako se mu prsni koš dviga in spušča. V tisti temi, ko je zadišalo po postanem ogrevanju iz radiatorjev, sem prvič po dolgem času imela občutek, da nekdo v prostoru ve, da obstajam.

Seveda ni šlo gladko. Naslednji dan me je lastnica poklicala, ker je sosed videl psa. Glas je imela sladek, a v njem je bilo jeklo. Rekla je, da kršim pogodbo. Da bo dala odpoved. Da ima “slabe izkušnje”. Jaz sem se drla nazaj, potem sem jokala, potem sem se opravičevala. Druga nepreklicna odločitev je prišla v obliki stiskanja telefona: preselila se bom, pa čeprav ne vem kam. Runo je medtem ležal pri vratih in lizal mojo krvavo dlan, kjer me je povodec razrezal. Jezik je bil topel in hrapav, kot brusni papir, in to me je hkrati pomirjalo in spravljalo ob živce.

Ko sta otroka prvič prišla k meni, Luka je imel štirinajst, Nina enajst, je Runo stal v kotu in ju opazoval. Stanovanje je dišalo po razkužilu, ker sem panično čistila, in po pasji mokri dlaki, ker je zunaj deževalo. Luka se je namrščil. Rekel je, da oče pravi, da je to nevarno. Nina je bila tiho, a se je usedla na tla in mu ponudila roko. Runo je stopil bliže, previdno, in jo nežno povohal. V tistem trenutku sem videla, kako se ji ramena sprostijo.

Matej je prišel po njiju in ostal na pragu. Ni stopil noter. Pogledal je psa, potem mene. Rekel je, da sem neodgovorna. Da sem spet naredila nekaj impulzivnega. Jaz sem hotela odgovoriti, da sem leta delala, da sem pošiljala denar, da nisem odšla zato, ker bi hotela. A besede so se mi zataknile v grlu. Runo je stopil naprej in se postavil med naju, ne agresivno, samo kot zid. Matej je instinktivno naredil korak nazaj. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da me nekdo ščiti.

Logistika je bila brutalna. Veterinarska ambulanta na Celovški mi je dala račun, ki ga nisem mogla plačati naenkrat. Runo je imel vnetje ušes in slabe zobe. Veterinarka, gospa Petra, je bila korektna, a ni bila čarobnica. Rekla je, da lahko plačujem po obrokih, če podpišem. Podpisala sem. Še ena veriga okoli vratu, a tudi ena skrb manj. V službi so mi začeli težiti, ker sem prosila, da bi šla prej domov, da ga peljem ven. Šef je rekel, da je to moj problem. Tretja nepreklicna odločitev se je kuhala počasi, kot prežgana kava: dala bom odpoved. Ne zato, ker bi bila pogumna, ampak ker sem bila na robu.

Osamljenost po ločitvi se je v meni zgoščevala. Včasih sem sedela na klopci pri Koseškem bajerju, roke v žepih, in gledala ljudi, ki so se pogovarjali, kot da je to nekaj samoumevnega. Zrak je dišal po mokrem listju in po dimu iz bližnjih dimnikov. Runo je vlekel proti vodi, potem se je vrnil in mi potisnil gobec v dlan. Ta dotik, topel in težek, me je včasih razjezil. Ker mi je kazal, da sem še živa, ko sem se sama hotela izklopiti.

Sčasoma se je zgodilo nekaj banalnega, a pomembnega. Soseda iz drugega nadstropja, Tanja, me je začela pozdravljati. Najprej zaradi psa. Vprašala je, ali je iz zavetišča. Rekla je, da ima doma mačko in da je bila tudi ona po ločitvi sama. Nisem ji takoj zaupala. Bala sem se, da me bodo spet obsojali. A naslednjič mi je prinesla staro odejo. Dišala je po mehčalcu in po njenem stanovanju, po nečem domačem. Runo se je vanjo zvil in začel tiho pihati skozi nos, zadovoljno.

Najhujše je prišlo decembra. Mraz je bil oster, tisti ljubljanski, ki se ti usede v kosti, ker je vlažen. Šla sva na večerni sprehod, ker sem se po prepiru z Lukom tresla od jeze. Rekel mi je, da me ne potrebuje. Da je oče vse uredil. Da sem jaz samo motnja. Vrnila sem mu, da ne razume ničesar. Vrata sem zaloputnila in šla ven.

Na križišču pri Dunajski je Runo nenadoma obstal. Začel je vleči proti cesti, potem pa se je sunkovito obrnil in mi skočil v noge. Padla sem na pločnik. V istem trenutku je mimo pridrvel kolesar in skoraj zbil psa. Jaz sem se zmedeno pobirala, srce mi je razbijalo, v ustih sem imela kovinski okus. Runo je stal čisto ob meni, tresel se je, dihal hitro. Takrat sem videla, da sem bila sama tista, ki je hotela stopiti naprej, v rdečo luč, brez pravega razloga, samo da bi se vse končalo.

Domov sva prišla mokra in blatna. V stanovanju je bilo hladno, ker sem varčevala pri ogrevanju. Runo se je stisnil k meni na kavč. Njegova toplota mi je prehajala v boke. Čutila sem, kako mu srce bije hitro, potem pa se počasi umirja. Jaz pa nisem mogla. V glavi mi je šumelo.

Naslednje jutro sem šla k osebnemu zdravniku in rekla, da ne zdržim. Da imam misli, ki me strašijo. Da se bojim, kaj bom naredila. Sestra je zavila z očmi, ker je bila čakalnica polna. Ampak sem vztrajala. Četrta odločitev, ki je nisem načrtovala, a je bila dokončna: začela bom terapijo, tudi če jo bom plačala sama, tudi če bom jedla testenine iz Lidla do konca meseca. Zdravnik mi je dal napotnico za psihiatra in seznam ambulant. Ni bilo romantično. Bilo je papirjev in čakanja.

In potem tista noč s policijo. Tanja je slišala lajanje in klicala, ker je mislila, da me nekdo napada. Policista sta stala pred vrati, utrujena, z mokrimi kapami. Eden je vprašal, ali je vse v redu. Jaz sem stala v pižami, z raztrgano dlanjo, ker me je Runo potegnil stran od vrat, ko sem v paniki hotela ven na hodnik. Pojasnila sem, da sem se spotaknila. Nisem jim povedala vsega. A sem videla v njihovih očeh, da so prevečkrat že videli preveč.

Ko sta odšla, sem sedla na tla in Runo je prišel k meni. Položil je glavo na moje stegno, težko, zaupljivo. Vonj po njegovi dlaki je bil mešanica mokre zemlje in tistega pasjega, rahlo sladkega vonja, ki ga prej nisem prenašala. Zdaj me je držal pokonci.

Čez nekaj tednov sem se preselila v manjše stanovanje v Mostah, kjer je bilo dovoljeno imeti psa. Bilo je dražje, in to me je dušilo. A imela sem mir. Luka je še vedno prihajal redko. Nina je prihajala pogosteje, predvsem zaradi Runa. Enkrat sem jo slišala, kako mu šepeta, da se pri meni počuti bolj varno, ker je “vsaj nekdo, ki ne laže”. Zabolelo me je. Ker sem vedela, da je v njenem svetu laž že to, da me je oče prikazal kot pošast.

Matej me ni nikoli neposredno prosil odpuščanja. Jaz tudi ne njega. A nekega dne, ko je Runo zbolel zaradi trebušne viroze in sem ga v dežju nesla do taksija, ker nočni avtobus ni vozil, je Matej prišel pred veterinarsko kliniko. Nina mu je napisala. Stal je tam, nerodno, z rokami v žepih. Ni me objel. Samo vprašal je, koliko stane. In ko sem rekla številko, je brez besed plačal polovico. To ni bilo spravno pismo. To je bil majhen premik v realnosti.

Runo je preživel. Ne zato, ker bi bili mi junaki, ampak ker smo se vlekli iz dneva v dan. Jaz sem še vedno utrujena. Še vedno me včasih razjezi, ko ponoči praska po vratih. Še vedno me stisne v prsih, ko vidim družine, ki se smejijo, kot da je to naravno stanje.

Ampak zdaj, ko se zjutraj zbudim, najprej slišim njegovo dihanje ob postelji. Potem čutim njegovo toploto, ko se pritisne ob moje stopalo. In šele potem se spomnim, da sem mama, ki se uči biti prisotna, ne mama, ki prosi za vlogo.

Včasih se vprašam, koliko dolgujemo tistim, ki nas rešijo, ko se sami sebi zdimo odveč. Bi vi ostali, če bi zvestoba bolela in stala več, kot si lahko privoščite?