Nisem več vaša skrb: Zgodba Marije, ki je izbrala samoto, da ne bi bila v napoto lastni družini
»Mami, a si še dolgo misliš ostati pri nas?« Glas moje hčerke Tine je bil tih, a v njem sem začutila nekaj, česar nisem slišala še nikoli prej – utrujenost, morda celo odpor. Stala sem v kuhinji in si brisala roke ob predpasnik, ko sem skozi priprto vrata ujela njen pogovor z možem. »Veš, Marko, jaz ne zmorem več. Mama je povsod, ničesar ne morem narediti po svoje. Mogoče bi bilo res bolje, če bi razmislila o domu za ostarele.«
V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da mi je nekdo iztrgal tla izpod nog. Vse življenje sem posvetila svoji družini – najprej možu Francu, ki ga že deset let ni več, potem pa Tini in njenima otrokoma. Ko sem pred dvema letoma padla in si zlomila kolk, sem se preselila k Tini. Rekla je, da bo zame skrbela, da bom vedno dobrodošla. A zdaj sem bila le še breme.
Tisto noč nisem spala. Ležala sem v sobi, ki so mi jo odstopili, in štela minute do jutra. V glavi so mi odzvanjale besede: »Mama je povsod.« Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem Tino vozila na balet, ji pomagala pri učenju, ponoči sedela ob njej, ko je imela vročino. Kako hitro človek postane odveč.
Zjutraj sem skušala biti čim bolj neopazna. Pripravila sem zajtrk za vnuka Nejca in Evo, kot vsak dan. Nejc me je objel in rekel: »Babica, ti si najboljša!« Skoraj sem zajokala. Tina me je le bežno pogledala in rekla: »Mami, danes imam veliko dela. Prosim te, da ne kuhaš kosila, Marko bo prinesel nekaj iz trgovine.«
V tistem trenutku sem vedela: nekaj se je spremenilo. Nisem več pripadala tukaj.
Teden dni kasneje me je Tina povabila na pogovor. Sedeli sva v dnevni sobi, ona z rokami prekrižanimi na prsih, jaz pa s sklonjeno glavo. »Mami, pogovarjala sva se z Markom. Vem, da ti ni lahko, ampak tudi nama ni. Otroka sta velika, midva oba delava… Ne moreva ti nuditi vsega, kar potrebuješ. Pogovarjala sem se z gospo iz doma starejših v Šiški. Imajo prosto sobo.«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. »Tina… Saj veš, da ne želim biti v napoto. Ampak… Saj sem ti vedno pomagala…«
»Vem, mami. Ampak zdaj si ti tista, ki potrebuje pomoč. In midva tega ne zmoreva več.«
Tisti večer sem dolgo sedela na balkonu in gledala v temo. Slišala sem smeh iz dnevne sobe – Tina in Marko sta gledala televizijo, otroka sta se igrala. Jaz pa sem bila sama s svojimi mislimi.
Naslednje dni sem hodila po stanovanju kot duh. Vsak moj gib je bil preveč slišen, vsak moj pogled preveč opazen. Tina me je začela spraševati: »Si vzela tablete? Si pila dovolj vode? Si poklicala zdravnico?« Nisem več bila mama – bila sem pacientka.
Ko sem prvič obiskala dom starejših v Šiški, me je sprejela prijazna socialna delavka gospa Marjeta. Pokazala mi je sobo – majhno, a čisto. V skupni jedilnici so starejši igrali šah in gledali televizijo. Nekateri so sedeli sami in strmeli skozi okno.
»Tukaj boste imeli vse: pomoč pri vsakodnevnih opravilih, družbo vrstnikov…« je rekla Marjeta.
»Ampak doma nimam nikogar več?« sem vprašala tiho.
»Družina vas lahko obišče kadarkoli.«
Ko sem se vrnila domov, sem vedela, da je odločitev že padla. Tina mi je pripravila kovček in rekla: »Mami, to bo najboljše zate.«
Na dan odhoda me je Nejc objel in rekel: »Babica, kdaj prideš nazaj?« Eva pa me je tiho gledala izza vrat.
V domu so me sprejeli prijazno – a občutek praznine ni izginil. Prvi teden sem jokala vsako noč. Pogrešala sem vonj domače kuhinje, smeh vnukov, celo prepire s Tino.
Spoznala sem gospo Olgo iz Domžal – tudi ona je tukaj zato, ker je njena hči rekla: »Mami, ne morem več.« Skupaj sva hodili na sprehode po parku in si pripovedovali zgodbe iz mladosti.
Vsak dan sem čakala obisk – a Tina je prišla le enkrat na mesec. Vedno je bila v naglici: »Mami, oprosti, nimam veliko časa.« Prinesla mi je piškote in slike otrok.
Enkrat sem jo vprašala: »Tina, ali si srečna zdaj?«
Pogledala me je in rekla: »Mami… Saj veš… Zdaj imam več časa zase.«
Z Olgo sva pogosto razpravljali o tem – ali smo res postali breme svojim otrokom? Ali smo res tako nemočni? Ali ni v Sloveniji drugače kot drugje? Saj smo vedno govorili: pri nas starši ostanejo doma do konca.
Vsak večer sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane v daljavi. Sprašujem se: ali bi bilo drugače, če bi bila bolj zahtevna mama? Če bi manj pomagala? Če bi večkrat rekla ne?
Zdaj imam čas zase – a ta čas je prazen.
Mogoče res nisem več vaša skrb. Ampak ali to pomeni tudi, da nisem več vaša mama?
Povejte mi vi: Je osamljenost res edina pot za starejšega človeka v Sloveniji? Je dom za ostarele res boljši kot toplina domačega ognjišča?