Nisem samo mama – zgodba o izgubi sebe in boju za lastno dostojanstvo
»Ne morem več, Marko!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami držala najinega dojenčka, ki je že tretjo uro neutolažljivo jokal. Marko je sedel na kavču, oči prilepljene na zaslon telefona, in le bežno dvignil pogled. »Saj bo, Petra, saj bo,« je zamrmral, kot bi govoril sam sebi, ne meni. V tistem trenutku sem začutila, kako se v meni nekaj lomi. Vse, kar sem bila nekoč – Petra, ki je pela v zboru, ki je s prijateljicami hodila na pohode, ki je imela svoje sanje – je izginilo. Ostala sem le še mama.
Včasih sem si predstavljala, da bo materinstvo nekaj čudovitega. Da bova z Markom skupaj ponoči vstajala, da bova skupaj gledala najinega sina, kako raste, in se smejala njegovim prvim besedam. A resničnost je bila drugačna. Marko je po rojstvu sina postal tuj. V službi je ostajal dlje, doma je bil vedno utrujen, in čeprav je rekel, da me razume, sem v njegovih očeh videla le praznino. »Saj si želela otroka,« mi je nekoč rekel, ko sem mu v solzah priznala, da mi je težko. Ta stavek me je zabolel bolj kot karkoli drugega.
Vsak dan je bil enak prejšnjemu. Zjutraj sem vstala, nahranila sina, ga previla, pospravila stanovanje, pripravila kosilo. Vmes sem na hitro pojedla nekaj kruha, če sem imela srečo, sem si lahko umila lase. Prijateljice so izginile – nekatere so se preselile, druge so imele svoje otroke, a nobena ni razumela, kako osamljena sem. Moja mama mi je rekla: »Tako je, ko si mama. Saj bo minilo.« Ampak ni minilo. Vsak dan sem bolj izgubljala sebe.
Nekega večera, ko je bil sin končno miren, sem sedela na postelji in gledala svojo podobo v ogledalu. Podočnjaki, neurejeni lasje, oblačila, ki sem jih nosila že tri dni. »Kdo si ti?« sem si šepnila. Včasih sem bila ponosna na svoj videz, zdaj pa sem se sramovala celo pred sabo. Marko je vstopil v sobo, a me ni niti pogledal. »Grem spat,« je rekel in zaprl vrata spalnice. Ostala sem sama, v tišini, ki je bila težja od vsakega joka.
Nekega popoldneva sem se odločila, da moram nekaj spremeniti. Poklicala sem svojo prijateljico Nino, ki je bila vedno polna energije. »Nina, jaz ne zdržim več,« sem ji rekla, ko sem jo končno dobila na telefon. »Petra, pridi ven, greva na kavo,« je predlagala. A ko sem vprašala Marka, če lahko za eno uro pazi na sina, je le zamahnil z roko: »Saj si ti doma, jaz imam še delo.« In spet sem ostala ujeta v štirih stenah.
Začela sem pisati dnevnik. Vsak večer sem zapisala, kaj sem čutila, kaj me je bolelo, česa sem se bala. Pisanje mi je pomagalo, da sem vsaj malo uredila misli. Pisala sem o tem, kako pogrešam pogovore z Markom, kako pogrešam občutek, da sem pomembna, da sem ljubljena. Pisala sem o tem, kako me boli, ko me sin potrebuje, jaz pa nimam več moči. Pisala sem o tem, kako se bojim, da bom za vedno izgubila sebe.
Nekega dne sem v dnevniku zapisala: »Nisem samo mama. Sem Petra. Sem ženska, partnerka, prijateljica. Kje si, Petra?« Tisti večer sem zbrala pogum in šla do Marka. »Marko, pogovoriti se morava,« sem rekla. On je zavzdihnil, a sem vztrajala. »Ne morem več tako. Potrebujem te. Potrebujem, da me vidiš, da me slišiš. Ne morem biti sama v tem.« Prvič po dolgem času sem v njegovih očeh videla nekaj več kot le utrujenost. »Tudi meni ni lahko, Petra,« je tiho priznal. »Ne znam ti pomagati. Tudi jaz sem izgubljen.«
Tisti pogovor ni rešil vsega, a je bil začetek. Začela sva se pogovarjati, čeprav je bilo težko. Včasih sva se sprla, včasih sva jokala skupaj. Marko je začel občasno prevzeti sina, da sem lahko šla na sprehod ali na kavo z Nino. Počasi sem začela spet dihati. Prijavila sem se na tečaj joge za mamice, kjer sem spoznala druge ženske, ki so se počutile podobno kot jaz. Skupaj smo se smejale, skupaj smo jokale. Prvič po dolgem času sem začutila, da nisem sama.
A še vedno so bili dnevi, ko sem se počutila nevidno. Ko sem gledala druge družine v parku, sem se spraševala, ali je tudi njim tako težko. Ko sem poslušala mame, ki so govorile, kako je materinstvo najlepša stvar na svetu, sem se počutila krivo, ker jaz tega nisem čutila vsak dan. Včasih sem si želela, da bi lahko za en dan pobegnila, bila spet Petra, brez odgovornosti, brez skrbi. A potem sem pogledala sina, ki se mi je nasmehnil, in sem vedela, da ga imam rada bolj kot karkoli na svetu. Samo sebe sem morala najti še enkrat.
Nekega večera sem sedela na balkonu, gledala zvezde in razmišljala o vsem, kar sem izgubila – in o tem, kar sem pridobila. »Ali je mogoče biti dobra mama in hkrati ostati zvesta sebi? Ali lahko najdem ravnotežje med tem, kar sem bila, in tem, kar sem zdaj?« sem se spraševala. Morda odgovor ni enostaven, morda ga bom iskala vse življenje. A vem, da nisem sama. In da je v redu, če kdaj nisem samo mama.
Kaj pa vi, ste se kdaj počutili izgubljene v vlogi, ki vam jo je prineslo življenje? Kako ste našli pot nazaj do sebe?