Nihče ni hotel sprejeti mojega sina: Oče ostane sam s tiho bolečino
»Ne morem več, Zoran. Ne zmorem več živeti s Filipom pod isto streho,« je tiho rekla moja žena Mateja, ko je bila ura že skoraj polnoč. Sedela sva v kuhinji, kjer je še vedno dišalo po juhi, ki je ostala od kosila. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala mesece. Pogledal sem jo, a nisem našel besed. Vem, da ni bilo lahko – ne njej, ne meni. Najin sin Filip je bil vedno drugačen. Že kot otrok je bil tih, zaprt vase, pogosto je bežal v svoj svet risb in knjig. Ko so prišle najstniške leta, so se stvari le še poslabšale. V šoli so ga zafrkavali, doma pa smo se trudili razumeti njegove izbruhe in dolge tišine.
Tisto noč sem dolgo sedel v temi. Slišal sem Filipove korake po hodniku, njegovo tiho mrmranje, ko je spet iskal nekaj v svoji sobi. Mateja je odšla spat k svoji sestri. Ostala sva sama – jaz in Filip. Naslednje jutro sem ga našel v kuhinji, kako si pripravlja čaj. »Oči, a boš šel danes v službo?« me je vprašal brez pogleda. »Bom, Filip. Ti pa pazi nase, prav?« sem rekel in ga pobožal po rami. Ni se odzval.
V službi v tovarni sem bil kot senca samega sebe. Kolega Peter me je vprašal: »Zoran, kaj je s tabo? Si spet slabo spal?« Samo skomignil sem z rameni. Kdo bi razumel? Kdo bi hotel poslušati o sinu, ki ga nihče ne sprejme? Ko sem poskušal razložiti Mateji, da Filip potrebuje pomoč, mi je rekla: »Zoran, jaz ne morem več. Poskusila sva vse – psihologe, svetovalce, tablete. On noče sodelovati.«
Sosedje so začeli šepetati za hrbtom. »A si slišal, Zoranov fant spet ni šel v šolo.« »Pravijo, da ima težave z glavo.« V trgovini me je prodajalka Marija gledala s tistim usmiljenim pogledom: »Kako pa je kaj Filip?« Vedno isti odgovor: »V redu je.« A ni bilo res.
Nekega dne me je poklicala razredničarka: »Gospod Zoran, Filip že dva tedna ni bil pri pouku. Morali bomo poklicati socialno službo.« Srce mi je padlo v hlače. Ko sem to povedal Mateji, je samo odkimalo: »Jaz ne morem več.« In res – čez teden dni se je izselila. Ostala sva sama.
Filip je vedno bolj tonil vase. Dneve je preživljal v sobi, ponoči pa blodil po stanovanju. Včasih sem ga slišal jokati. Poskušal sem se pogovarjati z njim: »Filip, povej mi, kaj te muči.« A me ni spustil blizu. Prijatelji so se začeli umikati. Peter me ni več vabil na pivo. Tudi brat Jure mi je rekel: »Zoran, mogoče bi bilo bolje, da ga daš v kakšen dom.« Kako naj dam svojega sina stran? Saj ni kriv! Saj ni izbral te bolezni!
Najtežje so bile nedelje. Ko sem gledal skozi okno na igrišče pred blokom in videl očete z otroki – kako igrajo nogomet ali se smejijo na klopcah – sem si želel zavpiti: »Zakaj jaz? Zakaj moj sin?« Včasih sem šel do cerkve in sedel v zadnjo klop. Tam sem molil za čudež ali vsaj za malo miru.
Nekega večera sem našel Filipa na tleh v kopalnici. Tresel se je in jokal: »Oči, ne morem več!« Objela sva se in skupaj jokala na hladnih ploščicah. Takrat sem se odločil: ne bom ga pustil samega. Čeprav so mi vsi govorili drugače – socialna delavka, zdravniki, celo lastna žena – sem vedel, da ga ne morem zapustiti.
Začela sva hoditi na pogovore k psihologinji Tanji v zdravstveni dom na Viču. Prvič po dolgem času sem začutil upanje. Tanja nama je rekla: »Zoran, niste sami. Veliko staršev se bori z istimi težavami.« A ko sem to povedal sodelavcem ali sosedom, so le zamahnili z roko: »Ah, saj bo minilo.« Nihče ni hotel slišati resnice.
Finančno je postajalo vse težje. Plača v tovarni ni zadostovala za vse terapije in zdravila. Socialna pomoč? Preveč birokracije in premalo razumevanja. Včasih sem moral izbirati med tem, ali bova imela za elektriko ali za Filipova zdravila.
Nekega dne me je poklical brat Jure: »Zoran, pridi na kosilo k nam.« Prvič po dolgem času sva šla skupaj s Filipom iz stanovanja. Pri Juretu doma so bili vsi napeti. Njegova žena Simona je tiho postavljala krožnike na mizo in gledala stran od Filipa. Njuni otroci so šepetali med sabo: »A to je tisti stric Filip?« Po kosilu mi je Jure rekel: »Veš, Zoran… mogoče bi bilo res bolje za vse…« Ni dokončal stavka.
Ko sva se vračala domov z avtobusom št. 6B, me je Filip vprašal: »Oči, a misliš, da bom kdaj normalen?« Pogoltnil sem solzo in rekel: »Zame si vedno normalen.«
Včasih ponoči poslušam njegov dih skozi steno in se sprašujem: ali delam prav? Ali bi moral poslušati druge in ga dati v zavod? Ali pa vztrajati do konca? Vsak dan znova iščem moč v sebi – zaradi njega.
Danes sva oba bolj mirna kot pred letom dni. Še vedno imava težke dneve in dolge noči brez spanja. A zdaj vem: čeprav me družba ne razume in čeprav so vezi popustile ali se pretrgale – moj sin ostaja moj sin.
Včasih se vprašam: Koliko staršev še skriva svojo bolečino za zaprtimi vrati stanovanjskih blokov? Zakaj nas je tako strah priznati stisko in prositi za pomoč? Morda imate vi odgovor.