Nevidni boj: Srce matere med dvema ognjema
»Ne moreš kar tako vstopiti v najino življenje, Marija!« je zavpila Ana, ko sem tistega nedeljskega popoldneva stala na pragu njihovega stanovanja v Šiški. V rokah sem držala domač jabolčni zavitek, ki sem ga spekla za Mateja, mojega edinca. Njene besede so me zarezale globlje kot katerikoli nož. V tistem trenutku sem obstala, kot bi mi nekdo izpodrezal tla pod nogami. Matej je stal za njo, z očmi, polnimi zadrege, in ni rekel ničesar. Samo gledal je v tla, kot da bi si želel, da bi izginila.
»Ana, samo zavitek sem prinesla, Matej ima rad,« sem poskušala, a me je prekinila s hladnim glasom: »Ne potrebujemo tvojih obiskov vsak teden. Imava svoje življenje. Daj nama prostor.«
V meni je zavrelo. Vsa leta, ko sem sama vzgajala Mateja, ko sem mu brisala solze, ko je padel s kolesom, ko sem mu kuhala juho, ko je bil bolan, ko sem ponoči bedela, ker ga je bilo strah neviht. Vse to je zdaj izginilo v enem samem trenutku, v enem samem pogledu, ki mi je dal vedeti, da sem odveč. Da sem tujec v lastni družini.
Ko sem se tisti dan vračala domov, sem na avtobusu stiskala zavitek v naročju. Nihče ni vedel, kako zelo sem si želela, da bi me Matej poklical, da bi rekel: »Mama, oprosti, Ana ni mislila tako.« A telefona ni bilo. Samo tišina, ki je postajala vse bolj glasna. V mislih sem se vračala v preteklost, ko sva bila z Matejem sama. Ko je bil še otrok, sva skupaj hodila na Rožnik, nabirala kostanj, se smejala. Vedno sem si želela več otrok, a življenje ni bilo prizanesljivo. Po smrti moža sem ostala sama z majhnim fantkom in praznim stanovanjem v Mostah. Vse, kar sem imela, sem vložila v Mateja. Bil je moj svet, moje vse.
Zdaj pa sem bila naenkrat odveč. Ana me je izrinila iz njegovega življenja, kot bi bila moteč kos pohištva. Spraševala sem se, ali sem naredila napako, ker sem ga imela preveč rada. Ali sem bila preveč zaščitniška? Ali sem ga preveč razvajala? Ali je to kazen za to, da sem imela samo enega otroka?
Naslednji teden sem zbrala pogum in Mateja povabila na kavo. Prišel je sam, brez Ane. Sedela sva v kavarni na Trubarjevi, kjer sva nekoč praznovala njegov vpis na fakulteto. »Matej, ali sem ti v napoto?« sem vprašala tiho, skoraj šepetaje. Pogledal me je, v njegovih očeh sem videla utrujenost. »Mama, Ana je občutljiva. Mogoče si res preveč prisotna. Tudi midva potrebujeva svoj prostor.«
»Ampak jaz sem samo tvoja mama,« sem zašepetala. »Vse življenje sem bila tu zate. Zdaj pa ne vem več, kje je moje mesto.«
Matej je pogledal stran. »Mama, prosim, razumi. Ana ima občutek, da jo nadzoruješ. Da se vmešavaš.«
V tistem trenutku sem začutila, da izgubljam sina. Ne zaradi kakšne velike napake, ampak ker sem ga imela preveč rada. Ker sem bila preveč sama. Ker sem bila preveč mati.
Doma sem dneve preživljala v tišini. Soseda Jožica me je večkrat povabila na kavo, a nisem imela volje. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi me nekdo razumel. Da bi mi kdo rekel, da nisem slaba mati. Da nisem kriva, ker sem želela biti del sinovega življenja. Včasih sem sedela ob oknu in gledala, kako se otroci igrajo na igrišču. Spraševala sem se, ali bom kdaj imela vnuke, ali jih bom sploh smela videti.
Nekega večera sem prejela sporočilo od Mateja: »Mama, Ana je noseča. Prosim, da ji daš čas.« Srce mi je poskočilo, a hkrati me je stisnilo pri duši. Veselje in strah sta se prepletla v meni kot dve nezdružljivi barvi. Kaj če me Ana ne bo pustila blizu otroka? Kaj če bom babica samo na papirju?
Ko sem naslednjič srečala Ano, je bila hladna. »Ne želim, da se vmešavaš v najino vzgojo, Marija. Tvoj čas je minil. Zdaj sva midva družina.« Njene besede so me zabolele bolj kot vse prej. V tistem trenutku sem začutila, da sem izgubila bitko, ki je nisem nikoli želela. Samo ljubiti sem želela svojega sina in njegovo družino. Zakaj je to tako narobe?
Začela sem se umikati. Nisem več klicala, nisem več pošiljala sporočil. Matej je občasno poklical, a pogovori so bili kratki, površni. Vse bolj sem se zapirala vase. Soseda Jožica je opazila, da sem postala tiha. »Marija, ne smeš se tako zapreti. Vem, da ti je težko, ampak življenje gre naprej,« mi je rekla. A kako naj gre naprej, če je vse, kar sem imela, zdaj tako daleč?
Ko se je rodila mala Tjaša, sem prvič po dolgem času začutila upanje. Matej me je povabil na obisk. Ana je bila zadržana, a dovolila mi je, da sem držala vnukinjo v naročju. Tjaša je bila drobna, dišala je po mleku in novem začetku. V tistem trenutku sem si obljubila, da bom potrpežljiva. Da bom čakala, čeprav boli. Da bom dala Ani čas, čeprav me to razjeda od znotraj.
A v meni je ostala rana. Rana, ki se ne zaceli. Vsak praznik, ko nisem bila povabljena. Vsak rojstni dan, ko sem dobila samo hladno sporočilo. Vsak trenutek, ko sem gledala slike na družbenih omrežjih in videla, kako raste družina, v kateri sem samo senca.
Včasih ponoči ne morem spati. Sprašujem se, ali sem res naredila napako. Ali sem bila preveč navezana na sina? Ali je v Sloveniji res tako, da mora mati izginiti, ko sin odraste in si ustvari svojo družino? Zakaj je toliko bolečine med taščami in snahami? Zakaj ne moremo najti ravnovesja med ljubeznijo in spoštovanjem?
Morda je to nevidni boj, ki ga bije vsaka mati. Boj med tem, da spustiš otroka in da ga še vedno ljubiš. Boj, ki ga nihče ne vidi, a boli bolj kot karkoli drugega.
Včasih se vprašam: Ali sem res kriva, ker sem želela biti del njihovega življenja? Ali je v Sloveniji sploh mogoče, da bi bile tašče in snahe prijateljice? Kaj menite vi?