Ne dam ti sina: Bitka v nevihti domačih sten

»Ne, Dario! Tega mu ne bom dovolila!« sem zakričala skozi tresenje oken, ko je zunaj grmelo in dež tolkel po strehi. Ivan je v sosednji sobi tiho bral knjigo, a sem vedela, da sliši vsak moj vzdih. Dario je stal pred menoj, roke prekrižane na prsih, obraz trd kot kamen. »Maja, to ni več vzdržno. Moja mama ima več izkušenj. Ivan potrebuje red, ne tvoje popuščanje.«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razpada. Ivan je moj sin. Moj edini otrok. Vse odkar sem ga rodila v jeseni pred dvanajstimi leti v bolnišnici na Jesenicah, sem ga varovala pred vsem hudim. In zdaj naj ga kar tako izpustim iz rok? Samo zato, ker Dario misli, da nisem dovolj stroga? Ker njegova mama, gospa Marija iz Radovljice, meni, da sem preveč mehka?

Spomini so mi švigali pred očmi: Ivanov prvi korak na dvorišču naše hiše v Lescah, njegova prva vročina, ko sem cele noči bedela ob njem in mu merila temperaturo. Dario je bil vedno bolj oddaljen. Njegova služba v Ljubljani ga je požirala – prihajal je domov utrujen in razdražen. Vedno bolj pogosto je poslušal svojo mamo. »Maja, poglej, kako si razvajala Ivana. Ne zna si sam pripraviti niti sendviča!« mi je nekoč zabrusila Marija med obiskom.

Tisto noč sem dolgo sedela v kuhinji. Dario je odšel spat brez besed. Slišala sem, kako Ivan tiho joka v svoji sobi. Prikradla sem se k njemu in ga objela. »Mami, ali me boš res poslala stran?« me je vprašal s tresočim glasom.

»Nikoli, srček moj. Nikoli te ne bom pustila samega.«

Toda naslednje jutro se je začelo novo poglavje vojne. Dario je vztrajal: »Maja, to ni več stvar debate. Ivan gre za nekaj mesecev k mami. Tako bo najbolje za vse.«

»Za vse? Ali res misliš na nas ali samo nase?« sem siknila nazaj.

Dario je dvignil roke: »Ne morem več poslušati tvojega jamranja! Marija bo poskrbela zanj bolje kot ti!«

V meni se je nabiral obup. Vedela sem, da bo Marija naredila vse, da bi mi odvzela sina. Že od začetka me ni marala – ker nisem bila iz njihove vasi, ker sem bila iz „navadne“ družine iz Kranja in nisem imela diplome kot njen sin.

Začela sem opažati drobne manipulacije: Marija je Ivanu prinašala darila in mu šepetala: »Pri meni boš imel mir pred maminimi izpadi.« Dario je postal hladen in odmaknjen. Sosedje so začeli šepetati: »Si slišala? Maja ima težave z možem…«

Nekega dne me je poklicala socialna delavka iz Centra za socialno delo Radovljica. »Gospa Maja, prejeli smo prijavo o domnevni zanemarjenosti otroka.« Skoraj sem omedlela. Kdo bi lahko to naredil? Vedela sem – Marija ali celo Dario.

Na pogovoru pri socialni delavki sem komaj zadrževala solze. »Ivan ni zanemarjen! Vse bi dala zanj!«

»Gospa Maja, razumemo vašo stisko. A moramo preveriti razmere.«

Ivan me je doma objel in rekel: »Mami, nočem k babici. Tam me sili jesti meso in moram moliti pred kosilom.«

V meni se je prebudila levjesrčna moč. Poklicala sem svojo sestro Petro v Kranj: »Petra, pomagaj mi! Ne dam Ivana!« Petra me je podprla: »Pridi k meni za nekaj dni. Naj Dario vidi, kaj pomeni prazna hiša.«

Z Ivanu sva spakirala najnujnejše in odšla k Petri. Dario me je klical: »Kam si ga odpeljala? To ni pošteno!«

»Ni pošteno? Kaj pa tvoje spletke z mamo? Kaj pa prijava na center?«

Petra mi je svetovala: »Pojdi na svetovanje za starše. Prijavi se na mediacijo.«

Tako sem storila – šla sem na pogovor k psihologinji v Zdravstveni dom Kranj. Tam sem prvič po dolgem času spregovorila o svoji bolečini: »Ne gre samo za Ivana. Gre za to, da me nihče ne sliši.«

Psihologinja mi je rekla: »Maja, postavite meje. Vi ste mama. Vi veste najbolje.«

Po dveh tednih sva se z Ivanom vrnila domov. Dario naju je čakal v kuhinji z Marijo ob strani.

»Odločila sva se – Ivan gre k babici za počitnice. Potem bomo videli.«

Pogledala sem Marijo naravnost v oči: »Ne boste mi vzeli sina. Lahko ga obiščeš kadarkoli želiš, a ostane pri meni.«

Marija se je nasmehnila s tistim hladnim nasmehom: »Maja, misliš, da veš vse najbolje? Saj še zase ne znaš poskrbeti.«

Dario pa: »Dovolj imam teh dram! Če ne boš sodelovala, bom šel na sodišče!«

V meni se je nekaj zlomilo – a hkrati utrdilo. Prijela sem Ivana za roko in rekla: »Če bo treba, bom šla do konca.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki se borijo za svoje otroke proti predsodkom in manipulacijam lastnih mož in tašč.

Naslednji dan sem poklicala odvetnico za družinsko pravo v Ljubljani. Pojasnila mi je moje pravice in možnosti.

Dario me je še nekaj časa izsiljeval z grožnjami o sodišču in odvzemu skrbništva. A jaz nisem popustila.

Ivan je ostal pri meni.

Danes sva z Ivanom močnejša kot kadarkoli prej. Včasih me še vedno preganja strah – kaj če bi izgubila? Kaj če bi popustila pritiskom?

Ampak vem nekaj: materinska ljubezen premaga vse.

Se tudi vi kdaj počutite sami v boju za svoje otroke? Zakaj morajo ženske še vedno dokazovati svojo vrednost kot matere?