Mož v senci matere: Kako nerazumevanje ruši najin zakon
»Spet si prišla sama domov?« je vprašala soseda Marjeta, ko sem s tresočimi rokami odklepala vrata stanovanja v tretjem nadstropju bloka v Šiški. Samo nemo sem prikimala in se poskušala izogniti njenemu sočutnemu pogledu. V moji torbici je zvonil telefon, a nisem imela moči, da bi pogledala, kdo kliče. Vedela sem, da ni on. Že šest mesecev ni bil on.
Ko sem vstopila v stanovanje, me je zadela tišina. Včasih sva se z Markom smejala ob večerih, gledala stare slovenske filme in pila čaj z medom. Zdaj pa je bila dnevna soba prazna, kavč hladen, na polici pa so se nabirali prah in neodgovorjena vprašanja. Marko je živel pri svoji mami v Domžalah. Uradno zato, ker je mama zbolela za sladkorno boleznijo in potrebuje pomoč. Neuradno pa zato, ker je njegova mama vedno znala najti način, da ga potegne nazaj k sebi.
»Ne razumeš, Irena, mama me potrebuje. Saj veš, da je sama,« mi je rekel tisti večer, ko je odšel s kovčkom in obljubo, da bo to samo začasno. »Samo dokler se ne postavi na noge.«
A minili so tedni, meseci. Vsak vikend sem upala, da bo prišel domov. Vsak njegov obisk je bil krajši in bolj hladen. Vedno je imel izgovor: »Mama me čaka z večerjo.« Ali pa: »Moram ji zamenjati insulin.«
V službi sem bila kot robot. Moji sodelavci so opazili spremembo. Petra me je enkrat povabila na kavo in previdno vprašala: »Irena, vse v redu doma?« Samo skomignila sem z rameni. Kako naj razložim, da me je mož zapustil zaradi svoje matere? Da sem v lastnem zakonu postala tretje kolo?
Najhuje pa je bilo ob nedeljah. Ko sem šla na tržnico po zelenjavo in videla družine, ki so se smejale in pogovarjale. Ko sem slišala otroke na igrišču in se spomnila, kako sva si z Markom želela otroka, pa sva vedno odlašala – najprej stanovanje, potem služba, potem pa… nič več.
Včasih sem poklicala Marka. Pogovor je bil vedno enak:
»Kdaj prideš domov?«
»Ne vem še, mama ima spet težave z nogami.«
»Ampak jaz te potrebujem.«
»Irena, ne bodi sebična.«
To me je najbolj zabolelo – da sem jaz sebična. Da so moje potrebe manj pomembne od potreb njegove matere. Da sem postala nekdo, ki ga je treba utišati.
Enkrat sem šla celo do njegove mame. Sedela je v kuhinji in rezala jabolka za štrudelj.
»Gospa Marija, ali res potrebujete Marka vsak dan? Saj bi lahko malo več časa preživel tudi doma…«
Pogledala me je s tistim hladnim pogledom, ki ga poznam že od prvega dneva.
»Irena, ti si še mlada. Saj veš, kako je – ko boš imela otroke, boš razumela. Mati je mati. Marko mi pomaga iz srca. Če ti to ni všeč…«
Nisem ji odgovorila. Samo vstala sem in odšla ven na dež.
Doma sem jokala v blazino in si želela, da bi lahko zavrtela čas nazaj. Da bi lahko Marka prepričala, naj postavi naju na prvo mesto. Da bi lahko povedala svoji mami, kako zelo boli biti sam.
Moja mama mi je enkrat rekla: »Irena, ne dovoli, da te kdo potiska v kot. Tudi če je to tvoj mož.«
A kako naj to naredim? Kako naj se borim proti vezi med materjo in sinom? V Sloveniji so družinske vezi svete – ampak kje je meja med pomočjo in manipulacijo?
Nekega večera me je Marko poklical:
»Irena, mama pravi, da bi bilo bolje, če bi midva malo premislila o najinem odnosu.«
Zamolklo sem vprašala: »Kaj to pomeni?«
»Ne vem… mogoče rabiva pavzo.«
Pavzo? Po desetih letih skupnega življenja? Po vseh skupnih poletjih na morju v Izoli, po vseh zimskih večerih ob peči?
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Mama pravi…« Kdaj je Marko postal otrok svoje matere namesto moj mož?
Naslednji dan sem šla k psihologinji. Prvič v življenju sem priznala: »Ne zmorem več sama.« Povedala sem ji vse – o praznem stanovanju, o hladnih pogovorih, o občutku manjvrednosti.
Psihologinja mi je rekla: »Irena, vi niste kriva za to situacijo. Včasih moramo sprejeti, da nekateri ljudje niso pripravljeni odrasti.«
Po tistem obisku sem začela hoditi na sprehode po Rožniku. Počasi sem začela dihati lažje. A vsakič ko sem prišla domov in zagledala Markovo jakno na obešalniku – še vedno tam od tistega dne – me je stisnilo pri srcu.
Enkrat me je poklicala Marjeta:
»Irena, videla sem Marka v trgovini z mamo. Zdel se mi je žalosten.«
Žalosten? Zakaj? Saj ima vse – mamo ob sebi in mene na čakanju.
Nekega popoldneva sem mu napisala pismo:
»Marko,
Ne vem več, kdo sva midva. Ne vem več, ali si želiš biti moj mož ali sin svoje matere. Pogrešam te – ampak ne takega Marka kot zdaj. Pogrešam moškega, ki zna stati za svojimi odločitvami in za svojo ženo.
Če se boš vrnil domov zaradi mene – ne zaradi občutka dolžnosti ali krivde – bom tukaj. Če ne… bom morala začeti znova.
Irena«
Pisma nisem nikoli poslala.
Danes sedim ob oknu in gledam dežne kaplje na steklu. Vem samo to: ne morem več čakati na nekoga, ki ne zna izbrati med dvema ženskama v svojem življenju.
Se sploh še splača boriti za odnos, kjer si vedno druga izbira? Ali pa pride trenutek, ko moraš izbrati sebe?