Moja tašča mi ruši zakon, mož pa mi ne verjame: Zgodba ene Tine iz Celja
»Tina, spet nisi prav zložila posode v pomivalni stroj,« je zabrusila tašča, še preden sem sploh dobro stopila v kuhinjo. Njene besede so me zadele kot hladen tuš. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila, se stopila v zrak in pobegnila iz te hiše, ki je bila nekoč Matejeva, zdaj pa naj bi bila tudi moja. A od prvega dne, ko sem prestopila prag te stare hiše v Celju, sem vedela, da bom vedno ostala nekdo od zunaj.
Matej je sedel za mizo in bral časopis. Ni dvignil pogleda, ko sem tiho odložila krožnik na pult. »Saj ni tako hudo, Tina,« je zamomljal, ko sem mu kasneje v spalnici potožila. »Moja mama je pač taka. Saj veš, da misli dobro.«
A jaz nisem več vedela, kaj naj mislim. Vsak dan sem se trudila – kuhala sem njene najljubše jedi, prala perilo tako, kot je ona želela, celo rože sem zalivala po njenem urniku. A vedno je našla nekaj, kar ni bilo prav. »Pri nas tega ne delamo tako,« je rekla, ko sem enkrat spekla potico za praznike. »Moja potica je boljša.«
Vsak večer sem zaspala s cmokom v grlu. Matej je bil vedno na njeni strani. »Ne pretiravaj, Tina. Saj veš, da te ima rada.« Ampak jaz tega nisem čutila. Vsak njen pogled je bil kot očitek, vsak njen nasmeh kot posmeh.
Najhuje je bilo tistega dne, ko sem izvedela, da sem noseča. Bila sem presrečna in prestrašena hkrati. Ko sem novico povedala Mateju, me je objel in rekel: »To bo super! Mama bo navdušena.«
A ko sva ji povedala, je samo skomignila z rameni: »Upam, da bo otrok vsaj malo podoben naši družini.«
V meni se je nekaj zlomilo. Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Kaj če res nikoli ne bom dovolj dobra? Kaj če bo tudi moj otrok vedno nekdo od zunaj?
Sčasoma so se stvari samo še poslabšale. Ko sem bila v sedmem mesecu nosečnosti, sem morala zaradi visokega pritiska več počivati. Tašča pa je to razumela kot lenobo. »V mojem času smo ženske delale do zadnjega dne!« je rekla in mi vrgla v obraz kup perila.
Matej ni rekel ničesar. Samo sklonil je glavo in šel ven na vrt. Ostala sem sama s solzami in občutkom popolne nemoči.
Po rojstvu hčerke Lare so se stvari še bolj zapletle. Tašča je hotela odločati o vsem – kako jo previjati, kako jo hraniti, celo katere plenice naj uporabljam. Ko sem enkrat ponoči vstala do Lare in jo vzela k sebi v posteljo, me je naslednje jutro napadla: »Tako boš razvadila otroka! Pri nas tega ni bilo!«
Matej me je samo pogledal in rekel: »Mama ima izkušnje.«
Vsak dan sem se počutila bolj osamljeno. Prijateljice so mi govorile: »Postavi se zase!« A kako naj se postavim zase, če me nihče ne sliši? Če moj mož verjame samo njej?
Nekega večera sem zbrala pogum in Mateju rekla: »Ne morem več tako živeti. Ali gremo na svoje ali pa …«
Ni dokončal stavka. Samo pogledal me je z žalostnimi očmi in rekel: »Tina, to je moja mama. Ne morem jo pustiti samo.«
Tiste noči sem prvič začela razmišljati o tem, da bi odšla. Da bi vzela Laro in šla nekam, kjer bi lahko zadihala.
A potem sem pomislila na vse tiste ženske pred mano – na svojo mamo, ki je tudi živela s taščo in nikoli ni imela svojega miru; na sosedo Marijo, ki je zaradi moževih staršev skoraj izgubila razum; na vse tiste tihe solze za zaprtimi vrati slovenskih domov.
Naslednji dan sem šla na dolg sprehod z Laro po Savinjskem nabrežju. Sedla sem na klopco in gledala reko. Lara se mi je nasmehnila in v tistem trenutku sem vedela: zaradi nje moram biti močna.
Ko sem prišla domov, sem prvič jasno povedala tašči: »Gospa Marija, Lara je moj otrok in jaz bom odločala o njej.«
Pogledala me je s takim prezirom, da me je skoraj zabolelo fizično. A nisem popustila.
Zvečer sem Mateju rekla: »Če me imaš rad, potem moraš razumeti tudi mene. Ne morem več živeti med dvema ognjema.«
Dolgo sva se pogovarjala tisto noč. Prvič sem videla solze v njegovih očeh.
»Ne vem, kaj naj naredim, Tina. Mama mi je vse na svetu … ampak ti si moja žena.«
»Potem izberi mene, Matej. Prosim te.«
Minili so tedni napetosti in tihega sovraštva v hiši. A počasi se je začelo premikati – Matej je začel postavljati meje svoji mami. Ni bilo lahko; prepiri so bili glasni in boleči.
A danes vem: čeprav še vedno ni popolno in čeprav še vedno kdaj zajočem zaradi njenih besed, imam vsaj občutek, da nisem več sama.
Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi v senci svojih tašč? Koliko nas še čaka na trenutek poguma? Ali bomo kdaj zares slišane?