Moja bitka s sinovo izbiro: Zgodba o obžalovanju in izgubljenih priložnostih

»Nejc, ne moreš biti resen! Saj veš, kako je bilo meni!« sem skoraj zakričala, ko mi je v kuhinji povedal, da se bo poročil z Nino. Roke so se mi tresle, ko sem stiskala rob prta. V tistem trenutku sem bila spet tista prestrašena mlada ženska, ki je sama vzgajala otroka v majhnem stanovanju v Šiški, medtem ko so sosedje šepetali za hrbtom. »Mama, poslušaj me,« je rekel tiho, a odločno. »Nina je dobra ženska. Tudi ona je sama vzgajala hčerko. Razume me kot nihče drug.«

Srce mi je razbijalo. V glavi so mi odmevale besede moje mame: »Sama si kriva, če boš ostala sama.« Kolikokrat sem ponoči jokala v blazino, ker nisem vedela, kako bom plačala položnice? Kolikokrat sem Nejca poslala spat brez večerje, ker ni bilo dovolj? Vse to sem želela prihraniti svojemu sinu. »Nejc, ne razumeš… Življenje s samohranilko ni lahko. Zakaj bi si nalagal tuje breme? Saj si mlad! Lahko bi imel kogarkoli!«

Nejc je pogledal skozi okno. Zunaj je deževalo, kaplje so polzele po steklu kot solze po mojem obrazu. »Mama, jaz sem odrasel. To je moja odločitev.«

Tisti večer nisem spala. Po glavi so mi rojile misli: Kaj bodo rekli sorodniki? Kaj če bo Nejc trpel? Kaj če ga bo Nina izkoristila? Naslednje dni sem bila hladna do njega. Ko je domov pripeljal Nino in njeno hčerko Laro, sem bila vljudna, a zadržana. Lara me je gledala z velikimi očmi in me vprašala: »Teta Marija, a imaš tudi ti vnuke?« Skoraj sem se zlomila.

Soseda Jožica me je tisti teden ustavila pred blokom: »Sem slišala, da ima Nejc novo punco… Pa še z otrokom!« Njene besede so me zarezale globlje kot bi si priznala. Sram me je bilo – ne za Nejca, ampak zase. Za svojo nemoč sprejeti nekaj drugačnega.

Meseci so minevali. Nejc in Nina sta bila vedno bolj povezana. Skupaj so hodili na Rožnik, na izlete v Bohinj, včasih so me povabili zraven, a sem vedno našla izgovor. Počutila sem se izključeno iz njegovega novega življenja. Prijateljica Silva mi je rekla: »Marija, pusti ga živeti! Saj nisi ti tista, ki bo z njo!« A jaz nisem znala spustiti.

Nekega dne me je Nejc poklical: »Mama, poročila se bova čez dva meseca. Rada bi, da prideš.« Glas mu je trepetal. »Ne vem…« sem začela. »Mama, prosim te.«

Na poroko nisem šla. Tisti dan sem sedela sama v kuhinji in gledala stare slike Nejca kot otroka – njegov prvi šolski dan, rojstni dan v Tivoliju… Jokala sem kot že dolgo ne.

Po poroki se je Nejc redkeje oglašal. Ko sva se srečala na kavi, je bil odsoten. »Vse v redu?« sem ga vprašala. »V redu… Samo veliko dela imam.«

Nekega večera me je poklicala Nina. »Marija, Nejc je v bolnišnici. Imel je prometno nesrečo.« Srce mi je zastalo. V trenutku sem bila tam – v Kliničnem centru, pred sobo 312. Ko sem ga zagledala na postelji, priključenega na aparate, sem začutila krivdo kot nikoli prej.

Nina me je objela: »Marija, vem, da mi nisi nikoli zares dala priložnosti… Ampak Nejc te ima rad.« Njene besede so bile mehke in iskrene. Prvič sem jo pogledala kot človeka – ne kot grožnjo.

Ko se je Nejc prebudil, me je pogledal s solzami v očeh: »Mama… Zakaj nisi prišla na poroko? Tako zelo sem si želel, da bi bila tam.«

Zlomila sem se: »Oprosti mi… Bala sem se zate. Nisem znala drugače.«

Počasi smo začeli graditi mostove. Povabila sem jih na kosilo ob nedeljah. Lara mi je risala slike in jih lepila na hladilnik. Nina mi je pomagala pri vrtu. A nekaj med nami je ostalo neizrečeno – senca mojega obžalovanja.

Danes sedim na klopci pred blokom in gledam Nejca z Laro na igrišču. Včasih si mislim: Koliko sreče sem zamudila zaradi svojega strahu? Bi lahko bilo drugače, če bi bila bolj odprta?

Ali smo starši res kdaj pripravljeni spustiti otroke iz svojih rok? In koliko bolečine povzročimo s svojo ljubeznijo?