Med vrtom in travo: Ko preprostost postane izbira

»Mark, ali res misliš, da morava še letos posaditi krompir?« Lijin glas je bil tih, skoraj proseč, ko je stala ob robu vrta, kjer sva že tretji vikend zapored kopala in grabljala. Sonce je neusmiljeno pripekalo na najini hrbti, zemlja pa je bila trda kot kamen. V tistem trenutku sem se zavedel, da ne kopljeva samo zemlje – kopljeva tudi medsebojno razdaljo.

»Saj veš, da brez krompirja ni pravega vrta,« sem zamrmral in pogledal proti sosedovi parceli. Tam je gospod Jože že ponosno razkazoval svoje vrste solate in čebule, njegova žena pa je na glas komentirala: »Pri nas bo letos vse domače!«

Lija je ob tem le zavzdihnila in se usedla na rob gredice. »Mark, a ti sploh še uživaš v tem? Ali pa samo tekmuješ s sosedi?«

Njene besede so me zadele globlje, kot bi si priznal. Vrt je bil zame vedno simbol pridnosti in tradicije – nekaj, kar so počeli moji starši in njihovi pred njimi. A zadnje čase sem opazil, da se po napornem delovniku v službi v Ljubljani komaj še privlečem do doma v Medvodah, kjer me namesto počitka čaka še ura ali dve garanja na vrtu.

»Ne vem več, Lija. Mogoče imaš prav. Ampak… kaj bodo pa rekli drugi? Saj veš, kako gledajo na tiste, ki imajo samo travo pred hišo.«

Lija se je grenko nasmehnila. »Mogoče bi pa končno začela živeti zase in ne za mnenje drugih.«

Tisti večer sva sedela na terasi in gledala v zvezde. Tišina med nama je bila težka. V glavi sem premleval vse tiste pogovore s prijatelji in sodelavci o tem, kako je treba imeti svoj vrt, kako je domača zelenjava najboljša… A spomnil sem se tudi vseh trenutkov, ko sva z Lijo zaradi vrta zamudila izlet v hribe ali obisk pri njenih starših.

Naslednje jutro sem šel v trgovino po kruh. Na poti sem srečal sosedo Marijo. »Mark, a letos spet sadita toliko paradižnika? Moj Jože pravi, da ste vi kar tekmeci!«

Zasmejal sem se, a v sebi sem začutil nelagodje. »Veš kaj, Marija, letos bova mogoče poskusila kaj drugačnega.«

Ko sem prišel domov, sem Lijo našel v kuhinji. »Kaj če bi letos poskusila nekaj novega?« sem rekel in ji ponudil roko. »Namesto da se mučiva z vrtom, bi lahko imela lep travnik za piknike in počitek. Pa kakšno gredico za rože in zelišča – toliko, da nama bo lepo.«

Lija me je pogledala s tistim iskrivim pogledom, ki ga že dolgo nisem videl. »Resno misliš?«

Pokimal sem. »Dovolj imam tega dokazovanja. Hočem uživati s tabo. Najin dom naj bo prostor miru, ne tekmovanja.«

Tisti vikend sva skupaj odstranila nekaj starih gredic in posejala travo. Na robu vrta sva pustila majhen kotiček za meto, baziliko in peteršilj. Sosed Jože je prišel mimo in zmajal z glavo: »A zdaj bosta pa kar pustila zemljo prazno? Kaj pa pridelek?«

Lija mu je mirno odgovorila: »Letos bova pridelala več časa zase.«

Sprva so bile opazke pogoste – od »lenobe« do »moderne mladine«. A kmalu sva ugotovila, da nama je vseeno. Po dolgem času sva imela vikende zase: skupaj sva kolesarila ob Savi, obiskovala prijatelje in celo začela brati knjige na terasi.

Nekega popoldneva sem opazil Lijo, kako leži na odeji sredi novega travnika in bere roman. Prisedel sem k njej in jo vprašal: »Si srečna?«

Pogledala me je in se nasmehnila: »Prvič po dolgem času imam občutek, da živim – ne samo preživljam.«

Tisti trenutek sem začutil olajšanje. Vse tiste ure garanja na vrtu so bile le navidezna varnost – dokazovanje sebi in drugim, da sva dovolj dobra. A prava vrednost najinega doma ni bila v količini pridelka, ampak v skupnih trenutkih.

Seveda še vedno kdaj pogrešam vonj sveže izkopanega krompirja ali občutek ponosa ob prvi rdeči papriki. A zdaj vem: ni treba vedno pretiravati. Preprostost ni znak lenobe – je izbira.

Včasih se vprašam: Zakaj smo Slovenci tako obsedeni s tem, kaj bodo rekli drugi? Kdaj bomo začeli živeti zase in ne za sosedove poglede čez ograjo?