Med štirimi stenami tujega doma: Moj boj za lastni glas
»Ne moreš tako govoriti z mojo mamo, Nina!« Markov glas je odmeval po hodniku, ko sem s tresočimi rokami pospravljala krožnike v pomivalni stroj. Njegova mama, gospa Marija, je stala ob vratih kuhinje, roke prekrižane na prsih, pogled pa leden. »Samo vprašala sem, če lahko sama pripravim večerjo,« sem tiho odgovorila, a sem že vedela, da sem šla predaleč. V tej hiši ni bilo prostora za moje navade ali želje.
Ko sem pred tremi leti rekla »da« Marku na tisti deževni dan v cerkvi sv. Jakoba, si nisem predstavljala, da bom kmalu zamenjala svoj mali najemniški blok v Ljubljani za sobo v hiši njegovih staršev v Škofji Loki. Mark je vztrajal: »Tako bova lažje privarčevala za svoje stanovanje.« Takrat sem mu verjela. Danes pa se sprašujem, ali je sploh kdaj mislil na naju ali le nase in svojo družino.
Vsako jutro me je prebudil vonj po sveže pečenem kruhu, ki ga je spekla tašča. A namesto topline sem čutila le pritisk – vsak moj korak je bil pod drobnogledom. »Nina, zakaj si pustila luč prižgano v kopalnici? Nina, ali veš, da se pri nas kavna usedlina ne meče v smeti?« In vedno znova: »Pri nas to delamo drugače.« Pri nas. Nikoli pri meni.
Mark je bil vedno na njeni strani. Ko sem mu potožila, da se počutim kot gostja v lastnem domu, je zamahnil z roko: »Saj veš, kakšna je mama. Saj bo bolje.« A ni bilo bolje. Z vsakim dnem sem bolj tonila v tišino. Moja mama me je po telefonu spraševala: »Si srečna?« In jaz sem lagala: »Seveda.«
Najhujše so bile nedelje. Takrat se je zbrala vsa družina – Markova sestra Petra s svojim možem in dvema otrokoma, stric Jože in teta Anica. Vsi so sedeli za dolgo mizo v dnevni sobi in govorili o stvareh, ki jih nisem razumela – o sosedih, o starih zgodbah iz mladosti, o tem, kako so »naši vedno znali stopiti skupaj«. Jaz sem sedela na robu stola in tiho upala, da me nihče nič ne vpraša.
Nekega večera sem zbrala pogum in Marku predlagala: »Kaj če bi šla za vikend kam sama? Samo midva.« Pogledal me je kot tujko. »Zakaj bi šla stran? Saj imamo vse tukaj.« Njegova slepa navezanost na dom me je dušila. Počasi sem začela dvomiti vase – ali sem res preveč zahtevna? Ali pa si preprosto želim nekaj, kar mi ni namenjeno?
V službi sem bila drugačna Nina – tam so me spoštovali kot učiteljico slovenščine na osnovni šoli. Otroci so me imeli radi, sodelavke so me povabile na kavo. Tam sem bila nekdo. A ko sem stopila skozi vrata doma Markovih staršev, sem postala nevidna.
Najbolj me je bolelo, ko sem izvedela, da je Petra svoji mami potožila: »Nina ni prava za našo družino. Nikoli se ne bo vklopila.« To mi je povedala soseda Silva, ki je vse vedela. Tiste noči nisem spala. Gledala sem Marka, ki je mirno spal ob meni, in razmišljala: ali sploh vidi mojo bolečino?
Nekega popoldneva sem sedela na terasi in gledala v dež. Prikradla se mi je tašča in brez uvoda rekla: »Veš, Nina, jaz sem tudi težko sprejela moževo mamo. Ampak sem stisnila zobe. Tako pač mora biti.« Pogledala sem jo v oči in prvič začutila kanček sočutja – a tudi trdoto, ki je nisem mogla posnemati.
Ko sem Marku povedala, da razmišljam o selitvi nazaj k svojim staršem za nekaj časa, je izbruhnil: »Ne boš kar tako odšla! Kaj bodo rekli ljudje?« Njegove besede so me zabolele bolj kot vse prej – bolj mu je bilo mar za mnenje drugih kot za moje počutje.
Vse bolj pogosto sem iskala izgovore, da ostanem dlje v šoli ali grem po opravkih sama. Včasih sem se usedla na klopco ob Sori in jokala. Spraševala sem se: ali bom kdaj dovolj dobra? Ali bom kdaj imela svoj dom?
Nekega dne mi je sodelavka Mateja rekla: »Nina, nisi sama. Veliko žensk živi tako – med štirimi stenami tujega doma.« Njene besede so mi dale moč. Začela sem pisati dnevnik – vanj sem izlila vse svoje strahove in upanja.
Po enem letu tihega boja sem Marku postavila ultimat: »Ali začneva iskati svoje stanovanje ali pa grem.« Prvič me je pogledal drugače – kot žensko z voljo in glasom. Ni bilo lahko. Njegova mama je jokala, Petra me ni več pozdravljala na ulici. A prvič po dolgem času sem zadihala s polnimi pljuči.
Danes živiva v majhnem stanovanju pod Lubnikom. Ni popolno – še vedno se prepirava zaradi malenkosti in še vedno čutim brazgotine preteklosti. A vsaj vem, da imam svoj prostor in svoj glas.
Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno tiho trpi med štirimi stenami tujega doma? Zakaj se tako bojimo izbrati sebe? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?