Med dvema svetovoma: Ko mož postane otrok v tujem dvorišču

»Ne morem več, Tanja!« je Matej zaloputnil vrata spalnice, da so se slike na hodniku zatresle. »Vsakič, ko prideva iz tvojega mesta, si še bolj hladna. Kaj ti je?«

Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele nad skodelico kave. Pogledala sem skozi okno na sivo dvorišče, kjer je dež polzel po razpokanih ploščicah. V meni je vrelo. »Kaj mi je? Matej, ti si tisti, ki vsak dan sanjariš o kokoših in vrtu! Jaz pa… jaz sem odrasla med tramvaji in zvokom avtomobilov!«

Matej je vstopil v kuhinjo, oči so mu bile rdeče od jeze ali mogoče žalosti. »Tanja, a res misliš, da bom celo življenje čakal na tvoje starše, da nama dovolijo živeti v tistem stanovanju? Saj veš, da tam nikoli ne bova zares doma!«

Zagrabila sem rob pulta, da se ne bi zlomila. Vedno znova sva se vrtela v istem krogu. On – podeželski fant iz okolice Grosuplja, ki je moral zaradi službe v Ljubljano. Jaz – mestna punca, ki sem se bala tišine in vonja po gnoju.

Tistega dne, ko sva obiskala moje starše v centru Ljubljane, sem prvič začutila razpoko med nama. Mama me je objela na vratih: »Tanja, srček, kako si shujšala! Matej, boš kavo?« Oče je le prikimal izza časopisa. Vse je bilo tako znano, tako varno. Matej pa je sedel na robu kavča kot tujec.

»Tukaj se počutim kot otrok v tujem dvorišču,« mi je šepnil pozneje, ko sva stala na balkonu in gledala na Tivoli. »Vsi imajo svoje mesto. Jaz pa… jaz sem samo gost.«

Nisem mu znala odgovoriti. V meni se je prepletal občutek krivde in jeze. Zakaj ne more biti zadovoljen tukaj? Zakaj jaz ne morem sprejeti njegove želje po naravi?

Po vrnitvi domov so prepiri postali vsakdanji kruh. Matej je začel hoditi na oglede hiš po vaseh okoli Ljubljane. Prinašal je brošure in navdušeno kazal slike sadovnjakov in zelenih travnikov.

»Poglej tole! Hiša v Škofljici, velik vrt, prostor za psa… Tanja, tam bi lahko zares zaživela!«

Jaz pa sem gledala skozi njega. »In kaj z mojo službo? Kaj z mojimi starši? Kaj z mojimi prijatelji?«

»Vedno samo tvoje! Kaj pa jaz? Kdaj bo kaj tudi moje?«

Nekega večera sem ga našla sedečega v temi na terasi. Dež je bobnal po strehi. Pristopila sem tiho.

»Matej…«

»Veš, Tanja, včasih se počutim kot otrok, ki ga nihče ne posluša. Kot da so moje sanje manj pomembne od tvojih.«

Sedla sem poleg njega in prvič po dolgem času nisem imela odgovora. V meni se je nekaj zlomilo.

Naslednje jutro me je poklical brat Rok: »Tanja, mama pravi, da si zadnje čase čisto odsotna. Je vse v redu?«

»Ne vem več, Rok. Ne vem več, kaj sploh hočem.«

V službi sem bila z mislimi drugje. Kolegica Nina me je vprašala: »A sta z Matejem spet na bojni nogi? Saj veš, da ni nič narobe, če si želiš nekaj drugega kot on.«

A ni to ravno narobe? Ali ni bistvo zakona kompromis?

Nekega petka me je Matej presenetil: »Rezerviral sem vikend v Bohinju. Samo midva.«

Vožnja je bila tiha. Ko sva prispela do koče ob jezeru, sem začutila mir – a tudi strah pred pogovorom.

Zvečer ob ognju mi je rekel: »Tanja, nočem te izgubiti. Ampak ne morem več živeti v mestu samo zato, ker se ti bojiš sprememb.«

Solze so mi polzele po licih. »Matej… jaz se ne bojim narave. Bojim se izgube sebe.«

Objel me je in dolgo sva sedela v tišini.

Po vrnitvi domov sva začela hoditi na pogovore k zakonski svetovalki. Prvič sva oba priznala svoje strahove: on pred osamljenostjo v mestu, jaz pred izgubo korenin na podeželju.

Moji starši niso razumeli: »Zakaj bi šla iz Ljubljane? Saj imaš vse tukaj!«

Matejeva mama iz Grosuplja pa me je objela: »Tanja, vsak ima svoj dom v srcu. Samo najti ga moraš.«

Po mesecih pogovorov sva sprejela odločitev: preselila se bova v manjšo vas blizu Ljubljane – dovolj blizu mojim staršem in službi, a dovolj daleč za Matejev mir.

Prvi dnevi so bili težki. Pogrešala sem kavarne in mestni vrvež. Matej pa je cvetel – sadil rože, popravljal ograjo in prvič po letih resnično žarel.

Nekega večera sem sedela na verandi in poslušala zvoke narave. Pristopil je Matej in me prijel za roko.

»Hvala, ker si poskusila zaradi mene.«

Pogledala sem ga in prvič začutila mir tudi v sebi.

A še vedno se sprašujem: Ali lahko dva človeka iz dveh svetov res najdeta skupen dom? Ali pa eden vedno ostane otrok v tujem dvorišču?