Tisto noč sem ležala na kuhinjskih ploščicah, poslušala hčerkin jok in prvič zares verjela, da če ostanem, ne bom dočakala jutra. Dolga leta sem prenašala nasilje, ker sem mislila, da je to pač življenje, ki ga poznam že od otroštva. Ko sem zbežala v drugo mesto in začela terapijo, sem se morala naučiti nekaj najtežjega: da me ni treba biti sram, ker sem preživela.
Tisti večer sem sredi kuhinje v Ljubljani prvič na glas povedala, da tako ne zmorem več in da bi se morali za nekaj let preseliti, če hočemo preživeti brez nenehnega cmoka v grlu. Moj mož je moj predlog razumel kot napad na vse, kar je po propadu svojega posla več let znova gradil, jaz pa sem ga doživela kot dokaz, da sem v tej družini ostala edina, ki nosi težo realnosti. Med nama ni bil več samo denar, ampak vprašanje, kdo sploh še vidi našo družino in kdo še vedno beži za svojo predstavo uspeha.
Še danes slišim tisti trenutek, ko sem stala na hodniku in dojela, da je moj mož najino stanovanje odprl svoji sestri, ne da bi me sploh vprašal. Poskušala sem biti razumna, potrpežljiva in mirna, ampak me je njeno nespoštovanje vsak dan bolj lomilo, njega pa ni bilo ob meni, ko sem ga najbolj potrebovala. Ko sem končno odšla k staršem, sem mislila, da je konec, potem pa je moral tudi on izbrati, ali bo rešil svojo sestro ali najin zakon.
Ko sem se preselila v moževo domačo vas, sem mislila, da bom z malo potrpežljivosti našla svoje mesto, a me je tašča iz dneva v dan bolj lomila s pravili, ki jim nisem mogla pripadati. Najhuje ni bilo to, kar je govorila ona, ampak to, da je moj mož ob njej obmolknil in me pustil samo sredi tujega dvorišča, med pogledi sosed in občutkom, da izginjam. Ko sem nekega jutra odšla, sem bila prepričana, da je konec, a naju je prav ta razdalja kasneje pripeljala do novega začetka in drugačnega odnosa, za katerega si nekoč nisem upala verjeti, da je sploh možen.
Moj mož Matej je vedno sanjal o življenju na podeželju, jaz, rojena Ljubljančanka, pa sem bila navezana na mestni vrvež in domače stanovanje. Njegova obsedenost s selitvijo je postala vir vsakodnevnih prepirov, še posebej po obisku mojih staršev v centru Ljubljane. Ta obisk je spremenil vse – mene, njega in najin zakon.
Vse se je začelo tistega deževnega popoldneva, ko je mama mojega moža, gospa Marija, oznanila, da prodaja svoje stanovanje in nas seli v svojo majhno garsonjero. Z možem, Tomažem, sva bila šokirana in nemočna, a Marija ni popuščala. Ta zgodba je o tem, kako lahko ena družinska odločitev zamaje temelje tvojega sveta in te prisili, da se znova najdeš.