Med dvema ognjema: Ko sin izbere drugo družino
»Spet si ji rekel, naj pride na kosilo, ne da bi me vprašal!« sem skoraj zavpila, ko sem v nedeljo zjutraj v kuhinji zagrabila lonec za govejo juho. Luka je stal pri vratih, roke prekrižane, pogled pa je uhajal skozi okno, kot da bi tam zunaj našel lažji odgovor.
»Mami, saj veš, da je Nina zdaj del naše družine. Zakaj je to tako težko sprejeti?« Njegov glas je bil tih, a v njem sem začutila trdnost, ki je še pred leti ni bilo. Moj sin, moj mali fant, ki sem ga sama vzgajala po moževi smrti, zdaj stoji pred mano kot tujec. In vedno znova izbere njo.
Ko sta se Luka in Nina poročila, sem si želela, da bi jo lahko imela rada kot svojo hčer. A Nina je bila drugačna – samozavestna, glasna, vedno pripravljena povedati svoje mnenje. Včasih sem imela občutek, da me nalašč izziva. Ko sem predlagala, da bi za Božič pripravili potico po našem družinskem receptu, je Nina predlagala svojo vegansko različico. Luka jo je podprl. »Dajmo letos nekaj novega!« je rekel in se nasmehnil njej. Takrat sem prvič začutila tisti ledeni cmok v grlu.
Z leti so se te malenkosti nabirale. Vsakič, ko sem povabila Luko na obisk, je moral preveriti z Nino. Ko sem mu predlagala, da greva skupaj na grob njegovega očeta, je rekel: »Nina ima danes rojstni dan.« Vedno ona. Vedno najprej ona.
Moje prijateljice so mi govorile: »Pusti ju pri miru, naj živita svoje življenje.« Ampak kako naj pustim? Vse življenje sem bila tu za Luko. Ko je imel vročino, ko so ga v šoli zafrkavali zaradi očal, ko je jokal zaradi prve ljubezni. Bila sem njegova opora, njegov dom. Zdaj pa imam občutek, da sem odveč.
Nekega večera sem sedela sama v dnevni sobi in gledala stare fotografije. Luka v prvi razred, Luka na kolesu, Luka z menoj na morju v Izoli. Solze so mi polzele po licih. Takrat me je poklicala sestra Marija.
»Vida, ne smeš biti tako trmasta. Saj veš, kako je bilo z našo mamo in tastom – vedno sta se prepirala zaradi malenkosti.«
»Ampak jaz nisem kot ona! Jaz samo želim biti del njegovega življenja!«
»Mogoče pa preveč pričakuješ. Pusti jima malo prostora.«
A kako naj pustim? Ko pridejo prazniki in sedim sama za mizo? Ko slišim od sosedov, da so Luko in Nino videli na sprehodu po Rožniku z njenimi starši? Zakaj nikoli nimam občutka, da sem dovolj dobra?
Nekega dne sem zbrala pogum in Luko povabila na kavo. Prišel je sam. Usedla sva se v najino najljubšo kavarno na Trubarjevi.
»Luka, pogrešam te. Pogrešam najine pogovore. Imam občutek, da te izgubljam.«
Pogledal me je s tistimi svojimi modrimi očmi, ki so bile vedno tako iskrene.
»Mami, saj veš, da te imam rad. Ampak Nina je zdaj moja družina. Tudi ona si želi biti sprejeta.«
»Ampak zakaj imam občutek, da vedno izbereš njo? Kaj pa jaz? Sem res postala odveč?«
Luka je nekaj časa molčal.
»Mami… Saj ni tako. Samo… Želim si miru doma. Nočem izbirati med vama.«
A jaz sem vedela – že dolgo izbira njo.
Ko sem se tisti večer vračala domov po mokrih ljubljanskih ulicah, sem razmišljala o vseh letih odrekanja. O vseh nočeh brez spanja, ko sem skrbela zanj. O vseh trenutkih sreče in ponosa. In zdaj? Zdaj sedim sama v stanovanju na Viču in poslušam tišino.
Včasih se vprašam: ali sem res naredila vse prav? Ali sem bila preveč zaščitniška? Sem mu dala premalo svobode? Ali pa je to preprosto življenje – otroci odrastejo in gredo svojo pot?
Pred nekaj tedni sem srečala Nino v trgovini. Bila je prijazna – vprašala me je, če potrebujem pomoč pri vrečkah. A v njenem pogledu sem čutila distanco.
»Vida, Luka veliko govori o vas. Veva, da vam ni lahko.«
»Samo želim si več časa z njim…« sem priznala.
»Razumem vas. Ampak tudi midva imava svoje življenje.«
Tiste besede so me zabolele bolj kot bi si priznala.
Zadnje čase razmišljam o tem, kaj pomeni biti mama v Sloveniji danes. Vsi govorijo o povezanosti družin, a resnica je pogosto drugačna. Otroci odidejo – nekateri v tujino, drugi pa ostanejo tukaj in vseeno postanejo tujci.
Včasih poslušam sosede: »Moja snaha pride vsako nedeljo na kosilo!« ali »Pri nas smo vsi skupaj za praznike!« In potem pogledam svoj prazen hodnik in se vprašam: kaj sem naredila narobe?
Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nisem edina. Koliko mater v Sloveniji čuti isto bolečino? Koliko nas ponoči joka v tišini?
Luka mi še vedno piše sporočila – kratka, vljudna: »Kako si?« ali »Rabiva recept za jabolčni zavitek.« A pogrešam tisto bližino iz otroštva.
Včasih si želim samo enega objema več.
Mogoče bo nekoč razumel. Mogoče bo Nina nekoč začutila mojo bolečino in mi dovolila biti del njunega sveta.
Ali pa bom morala sprejeti novo resnico: da ljubezen pomeni tudi znati spustiti.
Povejte mi vi – ali ste tudi vi kdaj čutili to praznino? Kako ste našli svoj mir?