Med dvema ognjema: Ko mama postane tvoja odgovornost

»Ne morem več, Neža!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami odlagala telefon na kuhinjski pult. Moja sestra je spet našla izgovor, zakaj ne more priti pomagat z mamo. »Veš, da imam otroke, službo, pa še mož je bolan,« je rekla s tistim znanim tonom, ki me vedno spravi ob živce. Jaz pa? Jaz nimam življenja?

Mama je v dnevni sobi tiho sedela na kavču in gledala skozi okno. Njene roke so bile sklenjene v naročju, oči pa prazne. Včasih je bila polna energije, vedno je imela odgovor na vsako vprašanje in nas je s svojo toplino držala skupaj. Zdaj pa… Zdaj je le še senca ženske, ki sem jo poznala.

Ko sem jo pred tremi meseci pripeljala k sebi, sem si obljubila, da bom zmogla. Da bom dobra hči. Da bom poskrbela zanjo, kot je ona nekoč zame. A nihče me ni pripravil na to, kako težko bo. Nihče ni povedal, kako te lahko vsakdanji trenutki izčrpajo do konca.

»Mami, si lačna?« jo vprašam in se trudim zadržati solze. Pogleda me, a ne odgovori. Včasih sploh ne ve več, kdo sem. Včasih me pokliče po imenu svoje sestre, ki je umrla pred desetimi leti. Takrat me zaboli globoko v prsih.

Zvečer sedim v kopalnici in gledam svoj odsev v ogledalu. Pod očmi imam temne kolobarje, lasje so mi razmršeni. Sprašujem se, kje sem izgubila sebe. Kje je tista Vesna, ki je imela načrte, ki je rada hodila v hribe in pila kavo s prijateljicami? Zdaj ne poznam več svojih misli – vse so prepletene z maminimi potrebami.

»Vesna, a si že spet jokala?« me vpraša moj mož Marko, ko pride domov iz službe. Poskušam se nasmehniti: »Ne, samo utrujena sem.« Vem, da ga skrbi zame, a tudi on je iz dneva v dan bolj tih. Pogrešava najine večere pred televizijo, pogrešava najine pogovore brez skrbi.

Nekega dne pride na obisk moja sestra Neža. Prinese škatlo piškotov in reče: »Saj veš, da bi ti pomagala, če bi lahko.« Skoraj eksplodiram: »Če bi lahko? Neža, vedno najdeš izgovor! Jaz pa naj vse nosim sama?« Med nama se razleže tišina. Mama naju opazuje s svojimi velikimi žalostnimi očmi.

»Vesna, ne bodi taka! Saj veš, da imam tudi jaz svoje probleme!«

»Ampak jaz sem tu vsak dan! Ti prideš enkrat na teden za eno uro!«

Neža vstane in reče: »Če ti je pretežko, jo daj v dom!«

Te besede me zadanejo kot udarec v trebuh. Dom? Nikoli nisem hotela tega. Mama si tega ni želela. A v tistem trenutku prvič pomislim: mogoče pa res ne zmorem več.

Tisto noč ne spim. Slišim mamo, kako tava po hodniku in išče stranišče. Ko jo peljem nazaj v posteljo, me prime za roko in reče: »Vesna… hvala.« Prvič po dolgem času začutim toplino v srcu.

Naslednje jutro pokličem patronažno sestro in povem o svoji stiski. Prijazno mi svetuje dnevno varstvo in pomoč na domu. Prvič po dolgem času začutim upanje.

A občutek krivde ne izgine. Ko povem Marku o možnosti dnevnega varstva, le prikima: »Mogoče bo res lažje za vse.« A v njegovih očeh vidim dvom – ali delam prav?

Nekega popoldneva pride na obisk soseda Marija. Prinese domačo potico in reče: »Vesna, nisi edina. Tudi jaz sem imela mamo pri sebi do konca. Ampak moraš misliti tudi nase.« Njene besede mi odmevajo v glavi še dolgo potem.

Mama ima vse več slabih dni. Včasih kriči ponoči ali išče očeta po stanovanju. Včasih me prosi, naj jo peljem domov – čeprav doma ni več.

Nekega dne pride Neža in reče: »Vesna… oprosti za zadnjič.« Objame me in prvič po dolgem času začutiva bližino.

Skupaj sediva ob mami in ji beremo stare pisma iz mladosti. Mama se nasmehne in za trenutek spet postane tista ženska iz mojih spominov.

A vem, da bo vsak dan težje. Vem tudi, da ne morem sama nositi vsega bremena.

Zvečer sedim ob oknu in gledam v temo. Sprašujem se: ali sem dobra hči? Ali delam prav? Kje je meja med ljubeznijo do staršev in skrbjo zase?

Bi vi zmogli? Kako ste vi sprejeli odločitev – ostati doma ali poiskati pomoč?