Med dvema ognjema: Ko je mama izbrala svojo sestro namesto mene

»Ne moreš resno misliti, mama!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v kuhinji, roke stisnjene v pesti, srce pa mi je razbijalo kot noro. Mama je stala ob štedilniku, z žlico v roki, in se ni upala ozreti vame. V ozadju sem slišala tihi šepet iz dnevne sobe, kjer je sedela teta Marija – tista, ki je vedno znala zaviti pogovor v svojo korist.

»Tina, prosim, ne delaj scene. Saj veš, da je Marija v težavah. Potrebuje pomoč,« je mama rekla tiho, skoraj proseče.

»Jaz pa ne? Kaj pa jaz? Saj sem tvoja hči!« sem ji zabrusila nazaj. V meni je vrelo. Že odkar pomnim, sem bila vedno tista, ki je morala popuščati. Vedno sem bila na drugem mestu – za teto Marijo, maminimi starši, celo za sosedovo mačko.

Tistega večera se je vse začelo. Teta Marija je prišla iz Ljubljane v našo malo vas pod Pohorjem, ker naj bi jo mož prevaral in pustil brez vsega. Mama jo je sprejela odprtih rok – in odprte denarnice. Kar naenkrat sem morala svojo sobo deliti z njo, čeprav sem imela maturo pred vrati in sem potrebovala mir za učenje.

»Saj bo samo nekaj dni,« mi je mama obljubila. A dnevi so postali tedni, tedni pa meseci. Teta Marija je bila povsod – v moji sobi, v moji kopalnici, celo v moji omari. Vsak večer sem poslušala njene zgodbe o tem, kako ji je življenje storilo krivico. Mama ji je kuhala najljubše jedi, ji prinašala čaj v posteljo in ji celo posodila svoj avto.

Jaz? Jaz sem bila nevidna. Moje ocene so začele padati. Prijateljice so me spraševale, zakaj sem tako utrujena in žalostna. Nisem znala odgovoriti. Kako naj jim povem, da me lastna mama ne vidi?

Nekega večera sem prišla domov iz knjižnice in našla mamo in teto Marijo, kako sta sedeli za mizo in se smejali. Na mizi so bili moji piškoti – tisti, ki jih pečem samo zase, ko imam slab dan.

»Mama, zakaj si dala moje piškote?« sem vprašala.

»Ah, Tina, saj jih imaš še dovolj. Marija jih ima tako rada.«

V meni se je nekaj zlomilo. Stekla sem v sobo in zaloputnila vrata. Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Marija jih ima tako rada.« Vedno ona. Vedno teta Marija.

Naslednji dan sem mami povedala, da imam dovolj. »Mama, jaz ne morem več tako živeti. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem tebe.«

Mama me je pogledala s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. »Tina, saj veš, da te imam rada. Ampak Marija nima nikogar drugega.«

»Jaz pa imam?« sem jo vprašala tiho.

Nič ni rekla.

V šoli so učitelji opazili mojo odsotnost. Profesorica slovenščine me je po pouku ustavila: »Tina, si v redu? Zdiš se mi žalostna.«

Zlagala sem se ji. Rekla sem, da sem samo utrujena od učenja.

Doma pa se je situacija le še slabšala. Teta Marija je začela komentirati moje obleke, moj način govora, celo moje prijatelje. »Veš, Tina, ko sem bila jaz tvoja leta, sem že delala v banki in imela resnega fanta.«

Nisem ji odgovorila. Samo pogoltnila sem solze in šla v sobo.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Prišla sem domov in slišala prepir iz kuhinje.

»Ne morem več! Tina je tvoja hči! Zakaj vedno mene postavljaš pred njo?« je kričala teta Marija.

Mama ji je nekaj odgovorila skozi solze: »Ne razumem več ničesar! Vsi nekaj hočete od mene!«

Takrat sem dojela: mama ni bila samo moja mama ali njena sestra – bila je ženska med dvema ognjema. A to ni opravičilo za vse rane.

Tiste noči sem napisala pismo mami:

»Draga mama,
Vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da imaš teto Marijo rada in ji želiš pomagati. Ampak jaz te potrebujem prav tako – ali še bolj. Prosim te, ne pozabi name. Ne pozabi, da sem tudi jaz tvoja družina.«

Pismo sem pustila na njeni blazini in šla spat k prijateljici Nini.

Ko sem se naslednje jutro vrnila domov, me je mama čakala v kuhinji s solznimi očmi.

»Tina … oprosti mi. Res ti oprosti. Nisem videla, kako zelo te boli.«

Objeli sva se in jokali dolgo časa.

Teta Marija se je čez nekaj dni preselila k prijateljici v Maribor.

Življenje se ni čudežno popravilo čez noč. Z mamo sva potrebovali mesece pogovorov in solz, da sva spet našli pot druga do druge.

Danes se še vedno bojim, da bom spet postavljena na drugo mesto. Ampak zdaj znam povedati na glas: »Tudi jaz štejem.«

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Kako bi vi ravnali na mojem mestu?