Med dvema domovoma: Teža nemogoče odločitve
»Ne morem več, mama! Ne zmorem!« sem skoraj zavpila tistega večera, ko je oče že tretjič v enem tednu pobegnil iz hiše in ga je soseda Silva našla na avtobusni postaji v pižami. V kuhinji je dišalo po prežganju, mama pa je sedela za mizo, z rokami v naročju, oči rdeče od joka. »Saj veš, da ga ne morem več dvigniti,« sem šepnila in pogledala v tla. V tistem trenutku sem čutila, kako se mi je nekaj zlomilo v prsih.
Oče je bil vedno steber naše družine. Včasih je bil tisti, ki je v nedeljo spekel potico in nas peljal na izlet na Pohorje. Potem pa so prišle pozabljene besede, izgubljeni ključi, ponoči pa koraki po hodniku in neprepoznaven pogled v očeh. Diagnoza – demenca. Mama je vztrajala, da ga bova zmogli doma. Jaz sem vsak dan hitela iz službe v Mariboru v našo vas pod Pohorjem, kuhala, čistila, menjavala plenice in poslušala očetove blodnje o vojni in izgubljenih bratih.
Tisti večer sem prvič izrekla besedo »dom«. Mama je planila pokonci: »Ne boš mi ga vzela! To ni oče, če ga zapreš med tujce!« Slišala sem jo še dolgo potem, ko sem šla spat – njen tih jok in očetovo momljanje iz dnevne sobe. Naslednje jutro sem bila odločena. Poklicala sem dom starejših občanov v Slovenski Bistrici. Gospa na drugi strani je bila prijazna, a hladna: »Čakalna doba je dolga. Priporočam, da oddate prošnjo čim prej.«
Brat Miha se je oglasil šele čez nekaj dni. »A si nora? Oče ni pes! Saj si vedno hotela imeti vse pod nadzorom!« Njegove besede so me zarezale globlje kot vse mamine solze. Miha živi v Ljubljani in pride domov le za praznike. Nikoli ni videl očeta sredi noči, ko je hotel ven na mraz ali ko je polil juho po tleh in jokal kot otrok.
Tiste tedne sem živela kot robot. V službi sem delala napake, doma sem bila tiha senca same sebe. Mama me je gledala kot izdajalko. Oče me ni več prepoznal – enkrat me je celo ozmerjal s sosedovo hčerko. Ko so iz doma poklicali, da se je sprostilo mesto, sem podpisala papirje z roko, ki se mi je tresla.
Dan selitve je bil najtežji dan mojega življenja. Oče je sedel na zadnjem sedežu avta in gledal skozi okno. Ni rekel ničesar. Mama ni hotela zraven – rekla je, da bo to naredilo preveč resničnega. Ko sem ga peljala po hodniku doma, so me spremljali pogledi drugih svojcev – nekateri so bili polni sočutja, drugi obsodbe.
Prva noč brez očeta doma je bila tiha kot grob. Mama ni spregovorila niti besede. Miha mi je poslal SMS: »Upam, da si srečna.«
Vsak teden sem hodila k očetu. Prvič me ni prepoznal. Drugič me je vprašal, kdaj grem domov k možu – nimam moža. Tretjič me je objel in rekel: »Hvala, da si prišla.« Takrat sem prvič zajokala pred njim.
Doma pa se ni nič spremenilo. Mama se mi izogiba, Miha ne pride več na obisk. Sosedje šepetajo: »Glej jo, tista iz hiše Novak – dala očeta v dom.« V trgovini me prodajalka pogleda postrani. Včasih imam občutek, da nosim na čelu napis: »Izdajalka.«
Vsak večer sedim v kuhinji in gledam skozi okno v temo nad Pohorjem. Sprašujem se, ali bi lahko naredila kaj drugače. Ali bi morala bolj vztrajati? Ali bi morala pustiti službo? Ampak kdo bi potem plačeval položnice? Mama ima pokojnino 480 evrov. Miha ima svoje življenje.
Včasih sanjam o očetu – takšnem kot je bil nekoč. Smeji se in peče palačinke za vnuke, ki jih nikoli ne bo imel. Zbudim se z občutkom praznine.
Nekega dne me pokliče socialna delavka iz doma: »Gospa Novak, vaš oče vas pogreša.« Grem tja in ga najdem na klopci v parku pred domom. Gleda ptice in se smehlja otrokom na igrišču. Ko me zagleda, reče: »Veš, hčerka, tukaj imam prijatelje. Doma bi bil sam.«
Tisti trenutek mi pade kamen s srca – a le za hip. Ko pridem domov, mama še vedno molči. Miha mi ne odgovori na klic.
Včasih se vprašam: ali smo Slovenci res tako navezani na svoje starše, da raje trpimo v tišini kot priznamo nemoč? Zakaj nas je tako sram prositi za pomoč? In kdo bo meni pomagal, ko bom jaz stara?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi zmogli živeti s to odločitvijo ali bi vas krivda požrla od znotraj?