Med bolečino in upanjem: Zgodba Tine Kovač iz porodne sobe – ko je osamljenost hujša od popadkov

»Ne, ne želim, da pride!« sem skoraj zakričala, ko je babica vprašala, ali naj pokliče Marka. V tistem trenutku sem se zavedla, kako globoko sem sama. V porodni sobi Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je bilo vse preveč svetlobe, preveč sterilnosti in preveč tišine, ki jo je prekinjalo le moje plitko dihanje. Popadki so prihajali v valovih, a še bolj kot fizična bolečina me je dušila tista druga – tista, ki se je nabirala mesece in leta v meni.

»Tina, si prepričana?« Babica me je pogledala s toplimi očmi, a v njih sem zaznala tudi kanček dvoma. Katera ženska si ne bi želela partnerja ob sebi v takem trenutku? Jaz. Jaz si ga nisem želela. Ne po vsem, kar se je zgodilo.

Marko in jaz sva bila par že od srednje šole. Vsi so nama napovedovali srečno prihodnost – dve službi, stanovanje v Šiški, vikendi pri njegovih starših na Dolenjskem. A življenje ni pravljica. Ko sem zanosila, so se začeli prepiri. Najprej o denarju – ali si lahko sploh privoščiva otroka? Potem o tem, kje bova živela – pri mojih ali njegovih? In nazadnje o tem, kdo sploh sva drug drugemu. Marko je vedno bolj pogosto ostajal v službi do poznih ur, jaz pa sem se utapljala v občutku, da sem sama že dolgo pred tem dnem.

»Mami, ne razumem, zakaj ga še vedno zagovarjaš!« sem ji pred tedni rekla po telefonu. »Saj vidiš, da mu ni mar!«

»Tina, vsak ima svoje skrbi. Mogoče ga je samo strah. Saj veš, moški…«

A mene ni bilo več strah. Bila sem samo utrujena. In zdaj sem ležala tukaj, sredi Ljubljane, obdana z napravami in tujimi ljudmi, ki so mi hoteli pomagati, a niso mogli zapolniti praznine v meni.

»Še malo, Tina! Dihaj z mano!« Babica me je spodbujala, a jaz sem se borila z valom solz. V mislih sem bežala nazaj v otroštvo – na domače dvorišče v Kamniku, kjer sem s sestro Anjo gradila hiške iz blata in verjela, da bo vse v redu, če le dovolj močno stisnem pest.

A Anja se mi zadnje mesece ni oglašala na telefon. Po tistem prepiru pri božični večerji je šla vsak na svojo stran. »Ti si vedno tista, ki hoče imeti prav!« mi je zabrusila in zaloputnila vrata. Pogrešala sem jo bolj kot kdajkoli prej.

Popadki so postajali močnejši. Zagrabila sem rob postelje in si v mislih ponavljala: »Sama si. Sama boš zmogla.«

Vmes so prihajala sporočila na telefon – Marko: »Si v redu?« Mami: »Pokliči, ko bo kaj novega.« Oče: nič. On se je že pred leti umaknil iz najinih življenj in zdaj ni znal več najti poti nazaj.

»Tina, glava je zunaj! Še malo!«

V tistem trenutku sem začutila nekaj novega – ne le bolečine ali strahu, ampak tudi upanje. Mogoče bom jaz znala biti boljša mama. Mogoče bom znala dati svojemu sinu tisto toplino in varnost, ki sem jo sama tako pogrešala.

Ko so mi položili malega Jureta na prsi, sem zajokala. Ne zaradi bolečine ali utrujenosti, ampak zaradi olajšanja in ljubezni, ki me je preplavila kot plima.

Babica me je nežno pobožala po rami: »Si sama?«

Pokimala sem. »Ampak nisem več sama.«

Ko so me kasneje premestili v sobo in se je bolnišnično življenje umirilo v noč, sem dolgo gledala svojega sina. Njegove drobne roke so se oklepale mojega prsta in prvič po dolgem času sem začutila mir.

A mir ni trajal dolgo. Naslednji dan je prišla mama. S sabo je prinesla šopek rož in napet nasmeh.

»Tina… Saj veš, da ti želimo le dobro.«

»Vem.«

»Marko je pred vrati.«

Zamolčala sem. Nisem vedela, ali ga želim videti ali ne.

Mama je sedla k meni in tiho rekla: »Včasih moramo odpustiti drugim zato, da lahko odpustimo sebi.«

Nisem odgovorila. Ko je Marko stopil v sobo, sva se nekaj trenutkov samo gledala. Bil je vidno utrujen in zmeden.

»Nisem vedel… kako naj ti pomagam.«

»Nisi mi rabil pomagati. Samo biti tu.«

Pogledal je Jureta in mu nežno pobožal glavo. »Lahko poskusiva znova? Zaradi njega?«

V meni se je prepletalo tisoč čustev – ljubezen, razočaranje, upanje in strah pred ponovnim razočaranjem.

»Ne vem še.«

Ko sta odšla, sem ostala sama s sinom in mislimi. V bolnišnični tišini sem razmišljala o tem, kako pogosto ženske v Sloveniji doživljamo podobne zgodbe – osamljenost med štirimi stenami stanovanjskih blokov ali hiš na podeželju; tihe prepire za zaprtimi vrati; pričakovanja družine in družbe; občutek krivde, če ne zmoremo biti popolne.

A zdaj imam Jureta. In čeprav ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan – ali bova z Markom našla pot drug do drugega ali pa bom ostala sama – vem nekaj: nisem več tista prestrašena deklica iz Kamnika.

Mogoče res ni pomembno, kdo stoji ob tebi v najtežjih trenutkih – pomembno je le to, da najdeš moč v sebi.

Se tudi vi kdaj vprašate: Koliko bolečine lahko človek prenese sam? In kje najdemo upanje, ko se zdi vse izgubljeno?