Ljubezen po šestdesetem: Ali sem res naivna, ker si upam biti srečna?

»Mama, a si resna? Pri tvojih letih?« Glas moje hčerke Tine je rezal skozi tišino kuhinje kot nož. Sedela sem za mizo, skodelica kave mi je drhtela v rokah. Pogledala sem jo, njene obrvi so bile stisnjene, v očeh pa sem videla nekaj, kar me je zabolelo – sram ali morda celo prezir.

»Tina, nisem več otrok. Pravico imam do sreče,« sem tiho odgovorila, a sem že vedela, da ne bo razumela. Nikoli ni razumela moje samote, ki me je dušila zadnjih deset let, odkar je umrl moj mož Jože. Takrat sem se prvič v življenju počutila resnično sama. Otroci so odrasli, vsak je šel svojo pot. Stanovanje v bloku na Viču je postalo preveliko in pretiho. Vsak večer sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane, spraševala sem se, ali je to vse, kar mi je še ostalo.

Potem pa je prišel Marko. Spoznala sva se v knjižnici na Tržaški. Iskala sem roman Draga Jančarja, on pa je stal ob polici s poezijo. Najprej sva govorila o knjigah – o Prešernu, o Cankarju, o tem, kako so se časi spremenili. Njegov glas je bil topel, nasmeh iskren. Povabil me je na kavo. Prvič po dolgih letih sem začutila tisto prijetno napetost v trebuhu, kot nekoč v mladosti.

Najprej sem skrivala najino prijateljstvo. Bala sem se govoric – soseda Marija ima vedno dolge jezike – in predvsem odziva svojih otrok. Ko pa me je Marko povabil na izlet na Bled in sva skupaj sedela ob jezeru, sem vedela: to ni več samo prijateljstvo. Zaljubila sem se. Pri triinšestdesetih! Kdo bi si mislil?

Ko sem to povedala Tini in sinu Andreju, sta bila oba šokirana. »Mama, a veš, koliko je on star? Saj ima skoraj sedemdeset! Kaj pa če hoče samo tvoje stanovanje?« Andrej je bil vedno bolj praktičen. Tina pa je bila prizadeta: »Kako si lahko tako naivna? Saj nisi več mlada!«

Njune besede so me zabolele bolj kot bi si priznala. Vso noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njihove obtožbe: smešna si, naivna si, starost ni za ljubezen. Spomnila sem se vseh let po Jožetovi smrti – praznih praznikov, tišine ob nedeljskih kosilih, ko so otroci prišli le na hitro in odšli še hitreje. Nihče ni videl mojih solz ponoči.

Marko je bil drugačen od Jožeta – bolj nežen, bolj odprt. Pripovedoval mi je o svoji mladosti v Kamniku, o tem, kako je izgubil ženo zaradi raka in kako ga otroci obiskujejo le redko. Imela sva toliko skupnega – predvsem osamljenost in željo po bližini.

A družina ni popustila. Tina mi je začela pošiljati članke o prevarantih in goljufijah starejših. Andrej me je klical vsak dan: »Mama, pazi nase! Ne zaupaj mu preveč.« Prijateljica Sonja mi je rekla: »Veš, ljudje govorijo… Saj veš, kako so sosedje.«

Nekega večera sem povabila Marka na večerjo k sebi domov. Pripravila sem govejo juho in pečenko – tako kot nekoč za Jožeta. Ko sva sedela za mizo in se smejala njegovim šalam o upokojencih in zdravnikih v ZD Vič, sta nenadoma vstopila Tina in Andrej. Nista potrkala.

»Kaj pa počneš?« Tina je bila rdeča v obraz. »Mama, to ni prav!«

Marko se je vljudno dvignil: »Lepo pozdravljena oba.«

Andrej ga je premeril od glave do pet: »Kaj hočete od naše mame?«

V meni se je nekaj zlomilo. Vstala sem in pogledala svoja odrasla otroka – oba že starša svojih otrok – in prvič v življenju zakričala: »Dovolj! To je moje življenje! Vi imate svoje družine, svoje skrbi! Zakaj mislite, da nimam pravice do sreče? Zakaj mislite, da sem postala neumna samo zato, ker imam več kot šestdeset let?«

Tina je jokala. Andrej me je gledal kot tujca.

Marko se mi je nežno dotaknil rame: »Če želiš, grem.«

»Ne!« sem rekla odločno. »Ostani.«

Otroka sta odšla brez besed.

Tisto noč nisem spala. Marko me je držal za roko in jaz sem jokala – od olajšanja in bolečine hkrati. Naslednji dan me ni nihče poklical. Teden dni tišine. Potem pa sporočilo od Tine: »Oprosti, mama. Samo bojim se zate.«

Odpisala sem ji: »Razumem te. Ampak prosim te – pusti mi dihati.«

Počasi so se odnosi umirili. Andrej še vedno ni navdušen nad Markom, a ga vsaj pozdravi na ulici. Tina pride na obisk z vnukinjo in skuša biti prijazna.

A ljudje še vedno govorijo – soseda Marija me ogovarja pri trafiki: »No, no, gospa Ana… Ljubezen pri teh letih?« Samo nasmehnem se ji.

Z Markom hodiva na sprehode po Rožniku, bereva knjige in skupaj kuhava večerje. Včasih me še vedno zaboli kakšna pripomba ali pogled otrok – a potem pogledam Marka in vem: pravico imam do sreče.

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Ali res delam narobe? Sem res smešna ali naivna? Ali pa si preprosto upam živeti?

Kaj vi mislite – ali ima človek pravico do ljubezni tudi takrat, ko drugi menijo, da je za to prepozno?