Ko življenje obrne hrbet: Zgodba o Ani, materi samohranilki iz Šiške

»Ana, a si sploh kdaj pomislila, kaj si naredila naši družini?« je mamin glas tresel stene najine kuhinje, ko sem prvič prišla domov noseča. Bila sem stara komaj enaindvajset let in v meni je raslo življenje, ki ga je večina želela zanikati. Oče je molčal, le pogledal me je skozi okno, kot da bi tam zunaj iskal izgovor, da bi me lahko izbrisal iz svojega življenja. Brat Miha je le skomignil z rameni in odšel v svojo sobo. V tistem trenutku sem vedela: ostala bom sama.

V Šiški, med sivimi bloki in vonjem po vlagi, sem začela novo življenje. S trebuhom do zob sem se preselila v majhno garsonjero, ki sem jo lahko plačala le s pomočjo socialne podpore. Vsak večer sem se spraševala, ali bom zmogla. Ko sem rodila Nejca, sem prvič začutila pravo ljubezen – a tudi neizmerno odgovornost. Njegov oče, Rok, se ni nikoli oglasil. »Nisem pripravljen na to, Ana. Oprosti,« je rekel po telefonu in prekinil zvezo za vedno.

Prvi meseci so bili peklenski. Nejc je jokal ponoči, jaz pa sem jokala z njim. Včasih sem ga držala v naročju in šepetala: »Obljubim ti, da te bom vedno imela rada.« Ampak ljubezen ni plačala položnic. Vsak mesec sem štela kovance za mleko in pleničke. Soseda gospa Marija mi je včasih prinesla juho ali kruh. »Ana, ne bodi ponosna. Vsi kdaj potrebujemo pomoč,« mi je rekla in me pobožala po laseh.

Ko sem po enem letu našla službo v bližnji trgovini, sem mislila, da bo lažje. A Nejc je pogosto zboleval – bronhitis, vročina, kašelj. Šefica mi ni prizanašala: »Če še enkrat zamudiš zaradi otroka, boš morala iskati drugo službo.« Včasih sem Nejca peljala k Mariji ali pa ga pustila samega za uro ali dve, čeprav me je grizla vest. Ko sem ga nekoč našla spečega na kavču s solzami na licih, sem se sesedla poleg njega in ga tiho prosila odpuščanja.

Družina? Mama mi je enkrat na mesec poslala sms: »Upam, da si dobro.« Nikoli ni vprašala po Nejcu. Oče me ni več pogledal v oči, ko sva se srečala na tržnici. Miha je imel svojo družino in zame ni bilo prostora. Včasih sem si želela poklicati mamo in ji povedati, kako težko mi je – a nisem zmogla. Preveč ponosa ali preveč bolečine?

Najtežje so bile noči. Ko je Nejc spal, sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane ter se spraševala: »Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe?« Včasih sem sanjala o tem, da bi pobegnila nekam daleč stran – na morje ali v gore – kjer bi bila samo midva z Nejcem in bi naju nihče ne sodil.

Nekega dne so mi iz vrtca povedali, da Nejc pogosto joka in se ne igra z drugimi otroki. »Morda bi bilo dobro, da obiščete svetovalno službo,« mi je rekla vzgojiteljica Tina. Domov sva šla v tišini. Zvečer sem ga vprašala: »Zakaj si žalosten?« Pogledal me je s tistimi velikimi očmi: »Mami, zakaj nimam atija kot drugi?« Srce mi je počilo na tisoč koščkov.

Tiste noči nisem spala. Pisala sem pismo Roku – dolgo pismo o tem, kako raste njegov sin in kako ga pogreša. Nikoli nisem dobila odgovora.

Počasi sem se naučila sprejemati pomoč. Prijavila sem se na brezplačne delavnice za starše samohranilce v lokalnem centru za socialno delo. Tam sem spoznala Petro in Nino – tudi onidve sta sami vzgajali otroke. Skupaj smo jokale in se smejale ob kavi iz avtomata v čakalnici. Prvič po dolgem času sem začutila toplino skupnosti.

A življenje ni pravljica. Ko so mi zaradi zamude pri plačilu grozili z izklopom elektrike, sem morala prositi mamo za pomoč. Prišla je k meni domov – prvič po treh letih. Stala je na pragu in gledala po majhni sobici: »Tako živiš?« Nisem vedela, ali naj jo povabim naprej ali naj jo prosim, naj gre.

»Mama, potrebujem pomoč. Ne zmorem več sama.«

Pogledala me je dolgo in tiho. Potem pa je prvič po letih stopila k meni in me objela. Jokali sva obe – zaradi vsega neizrečenega.

Po tistem obisku se je nekaj spremenilo. Mama je začela prihajati na obisk – najprej nerodno, potem vedno bolj domače. Nejc jo je vzljubil; skupaj sta pekla palačinke in risala sonce na okno.

A očeta nisem nikoli več povabila k sebi. Njegova tišina me še vedno boli.

Danes ima Nejc šest let in gre jeseni v šolo. Še vedno sva sama – a nisva več osamljena. Imam prijateljice, ki razumejo; imam mamo nazaj; imam sebe nazaj.

Včasih ponoči še vedno sedim ob oknu in gledam luči mesta ter se sprašujem: »Koliko nas je takih? Koliko nas tiho trpi za štirimi stenami? Zakaj v Sloveniji še vedno sramujemo tiste, ki so drugačni?«

Mogoče pa bo moj glas dosegel koga tam zunaj – nekoga, ki si ne upa prositi za pomoč ali priznati bolečine.

»Ali res moramo biti močni sami? Ali ni čas, da si priznamo: vsi potrebujemo drug drugega?«