Ko vse izgine: Izpoved zapuščene žene

»Ne morem verjeti, da si to res naredil, Aleš!« sem zakričala v prazen hodnik, ko sem prvič po treh tednih stopila v najino stanovanje na Viču. Vse je bilo tiho, le odmev mojega glasu se je odbijal od sten. V zraku je visel vonj po zatohlosti in stari kavi. Na polici ni bilo več najine poročne slike, iz omare so izginile njegove srajce. Vse, kar je ostalo, je bila ena sama črna nogavica in list papirja na kuhinjski mizi.

»Nisem več mogel, oprosti. Upam, da boš razumela.« To je bilo vse. Brez podpisa. Brez razlage. Brez poguma, da bi mi pogledal v oči. Samo praznina in tišina.

V bolnišnici sem preživela tri tedne. Tri dolge tedne borbe z vnetjem pljuč, ko sem bila priklopljena na infuzijo, ko so mi medicinske sestre menjavale posteljnino in so mi zdravniki govorili, naj ne obupam. Aleš me je obiskal dvakrat. Prvič je prinesel jabolko in rekel, da ima v službi veliko dela. Drugič je sedel na rob postelje, gledal v tla in molčal. Takrat sem čutila, da nekaj ni v redu, a nisem imela moči spraševati.

Ko sem se vrnila domov, sem pričakovala vsaj topel objem ali skodelico čaja. Namesto tega sem našla prazno stanovanje in še bolj prazno srce. Poklicala sem mamo v Škofjo Loko. »Mami, Aleš je šel.«

»Saj boš videla, vse bo še dobro,« je rekla s tistim glasom, ki ga uporablja, kadar sama ne verjame v tolažbo. »Pridi domov za vikend.«

A nisem mogla. Nisem hotela biti spet tista hči, ki ji nič ne uspe. Ki jo mož zapusti ravno takrat, ko je najbolj ranljiva.

V službo sem se vrnila po dveh tednih okrevanja. Moj šef, gospod Kovač, me je pogledal čez očala: »Upam, da ste zdaj res zdravi. Imamo veliko dela.« Nihče ni vprašal, kako sem preživela bolnišnico ali kaj se mi je zgodilo doma. Vsi so bili preveč zaposleni s svojimi Excel tabelami in kavami iz avtomata.

Vsak večer sem sedela na kavču in gledala skozi okno v deževno Ljubljano. Soseda Marjeta iz tretjega nadstropja je vsak dan zalivala rože na balkonu in mi mahala z roko. Včasih sem si želela, da bi me povabila na kavo ali vsaj vprašala: »Kako si?« A ljudje v bloku so imeli dovolj svojih skrbi.

Nekega večera me je poklicala sestra Petra: »Pridi k meni na Jesenice za vikend. Pripravila bom tvojo najljubšo pito.«

»Ne morem, Petra. Ne morem gledati srečne družine in poslušati otrokovega smeha, ko pa sama ne vem več, kdo sem.«

»Ampak nisi sama!«

A bila sem. Bolj kot kdajkoli prej.

V trgovini sem srečala staro prijateljico Nino iz gimnazije. »Ooo, Tanja! Kako si? Kje pa imaš Aleša?«

Zamrznila sem. »Aleš… ni več tukaj.«

Nina me je pogledala s tistim sočutnim pogledom, ki ga ljudje namenijo bolnim ali zapuščenim psom. »Če kaj rabiš… veš, kje me najdeš.«

A nisem vedela več ničesar. Niti kje najdem sebe.

Noči so bile najtežje. Ležala sem v postelji in poslušala zvoke iz sosednjih stanovanj: prepiri, smeh otrok, televizija pri sosedu Miranu, ki vedno gleda nogomet do polnoči. Včasih sem si želela samo nekoga objeti ali vsaj slišati prijazen glas.

Nekega dne sem se odločila: dovolj imam samote in samopomilovanja. Poklicala sem mamo: »Mami, pridem domov za vikend.«

Ko sem stopila skozi vrata domače hiše v Škofji Loki, me je mama objela tako močno, da sem prvič po dolgem času zajokala na glas. »Saj bo bolje, Tanja. Vse mine.«

Pri kosilu je oče molčal in rezal meso na majhne koščke. Vedela sem, da ga boli zame, a ni znal govoriti o čustvih.

»Kaj boš zdaj?« me je vprašala mama.

»Ne vem… mogoče grem za nekaj časa v tujino. Ali pa začnem znova tukaj.«

»Tukaj imaš vedno dom.«

Tisti vikend sem hodila po starih poteh ob Sori in razmišljala o vseh letih z Alešem: o prvih poljubih na Rožniku, o prepirih zaradi denarja in njegovih dolgih službenih odsotnostih. Vedno sem mislila, da bova skupaj premagala vse – bolezni, dolgove, dolgočasne nedelje brez otrok.

A življenje ni pravljica.

Po vrnitvi v Ljubljano sem začela hoditi na jogo v center mesta. Tam sem spoznala Matejo – žensko mojih let, ki jo je mož pustil zaradi mlajše sodelavke iz Trbovelj.

»Veš kaj?« mi je rekla nekega večera po vadbi. »Vseeno nama bo uspelo. Čeprav sva sami.«

Začeli sva hoditi na sprehode po Tivoliju in si pripovedovali zgodbe o svojih propadlih zakonih in sanjah o novih začetkih.

Počasi sem začela verjeti, da mogoče res ni konec vsega – da lahko človek izgubi vse in še vedno najde nekaj lepega v majhnih stvareh: v vonju po sveže pečenem kruhu iz pekarne na vogalu; v nasmehu neznanca na avtobusu; v pogovoru z mamo po telefonu.

Aleša nisem več iskala ali klicala. Njegove stvari so izginile iz mojega stanovanja – in počasi tudi iz mojega srca.

Še vedno pridejo dnevi, ko me stisne pri srcu ob misli na vse izgubljeno: na skupne načrte za hišo na Dolenjskem; na otroke, ki jih nikoli nisva imela; na občutek varnosti ob nekomu ponoči.

A zdaj vem: nisem edina. Koliko žensk v Sloveniji vsak dan doživi isto? Koliko nas ponoči joka v blazino in zjutraj vstane z nasmehom za svet?

Mogoče res ni pomembno, kaj izgubimo – pomembno je le to, kaj najdemo v sebi potem.

Se tudi vi kdaj vprašate: koliko lahko človek prenese? In ali smo res tako sami – ali pa si le ne upamo prositi za pomoč?