Ko srce ostane samo: Zgodba o moji sestri in izgubljeni družini

»Ne morem več, Vida. Ne morem več čakati, da se kdo spomni name,« je šepetala Sanja, ko sem ji držala roko v mrzli bolnišnični sobi v Celju. Njene oči so bile rdeče od joka, obraz pa izmučen od mesecev boja z boleznijo in še huje – z osamljenostjo. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razpada na tisoč koščkov.

Sanja je bila vedno tista, ki je vse dala za druge. Ko sva bili majhni v naši hiši v Šmarju pri Jelšah, je že takrat skrbela zame kot mama. Ko so starši delali v tovarni, me je ona peljala v šolo, mi kuhala mlečni gres in me tolažila, ko sem padla s kolesom. Kasneje, ko je sama postala mama, sem občudovala njeno predanost. Njeni otroci – Tjaša, Gregor in Nejc – so bili njen svet. Vse je podredila njim: službo v trgovini je vzela le zato, da je bila popoldne doma, odpovedala se je izletom, hobijem in celo prijateljstvom. »Otroci so vse,« je vedno govorila.

A zdaj, ko je rak požiral njeno telo in so dnevi postajali vse krajši, so otroci izginili iz njenega življenja kot megla ob sončnem vzhodu. Tjaša živi v Ljubljani, ima svojo družino in kariero. Gregor je v Avstriji na gradbišču, Nejc pa še študira v Mariboru. »Mami, nimam časa,« ji je Tjaša zadnjič rekla po telefonu. Gregor se ni oglasil že tri tedne. Nejc pride le takrat, ko potrebuje denar ali opravičilo za izostanek na faksu.

»Kaj sem naredila narobe?« me je vprašala tistega večera, ko sem ji prinesla juho in nekaj svežih jabolk z vrta. »Zakaj me nihče ne potrebuje več?«

Nisem imela odgovora. V meni se je nabirala jeza – na otroke, na svet, na sistem, ki stare ljudi potiska na rob. A najbolj sem bila jezna nase. Zakaj nisem prej opazila, da Sanja izginja? Zakaj sem dovolila, da so jo lastni otroci pozabili?

Spomnim se pogreba najine mame pred desetimi leti. Takrat smo vsi stali skupaj ob grobu in si obljubili, da bomo vedno držali skupaj. Sanja je jokala in objemala svoje otroke: »Nikoli vas ne bom pustila same.« In res jih ni – bila je tam ob vsakem prehladu, vsaki slabi oceni, vsaki prvi ljubezni in vsakem razočaranju. Ko so odrasli, jim je pomagala pri selitvah, pazila vnuke in jim kuhala najljubše jedi.

A zdaj? Zdaj je bila sama. Včasih sem jo našla sedečo ob oknu, kako gleda cesto in čaka na zvonec ali avtomobil pred hišo. »Mogoče danes pride kdo od njih,« mi je rekla s tihim upanjem.

Enkrat sem poklicala Tjašo: »Tvoja mama te potrebuje. Zelo ji je hudo.«

»Vida, saj veš, kako je… Otroci imajo treninge, jaz imam službo… Saj bom prišla naslednji teden.«

A naslednji teden ni nikoli prišel.

Gregorju sem pisala na WhatsApp: »Sanja te pogreša.«

Odgovoril je s kratkim: »Se trudim priti domov.«

Nejc pa… Nejc se je zaprl vase. »Ne morem gledati mame tako bolne. Raje ne pridem.«

Bila sem besna. Kako lahko pozabijo na žensko, ki jim je dala vse? Kako lahko družba sprejme to kot nekaj običajnega? V trgovini sem slišala sosede govoriti: »Sanja? Saj ima otroke! Zakaj pa jih ne obiščejo?« Nihče ni vedel odgovora.

Nekega popoldneva sem sedela ob njeni postelji in ji brala pismo iz mladosti – tisto, ki ga ji je napisal njen mož Jože preden je umrl v prometni nesreči. »Vedno bom ob tebi in otrocih.« Sanja ga je stisnila k sebi in tiho jokala.

»Vida… A misliš, da če bi bila bolj stroga do njih… bi zdaj bili tukaj?«

»Ne vem, Sanja. Mogoče smo jih preveč razvajale. Mogoče pa preprosto ne znajo ljubiti tako močno kot ti.«

Dnevi so minevali v tišini in čakanju. Občasno so otroci poslali SMS ali prinesli šopek rož za rojstni dan. A nikoli niso ostali dolgo. Vedno so hiteli naprej – službe, otroci, življenje.

Ko se je Sanjino stanje poslabšalo in so jo sprejeli v bolnišnico, sem bila jaz tista, ki sem podpisovala papirje in poslušala zdravnike. Otroci so prišli le enkrat – skupaj za deset minut.

»Mami… Saj boš še dolgo z nami?« jo je vprašal Nejc.

Sanja ga je pogledala z žalostjo in ljubeznijo: »Vedno bom z vami – tudi če me ne boste videli.«

Tisti večer sem sedela doma in gledala stare fotografije: Sanja z otroki na morju v Izoli; Sanja na Gregorjevi maturi; Sanja objema Tjašo po rojstvu vnuka… Toliko ljubezni na slikah – a tako malo v resnici zdaj.

Ko je Sanja umrla, nas ni bilo veliko na pogrebu. Otroci so prišli vsak posebej – brez besed tolažbe ali objema drug drugemu. Po pogrebu so hitro odšli vsak svojo pot.

Ostala sem sama pred grobom svoje sestre in se spraševala: Kje smo izgubili drug drugega? Kdaj smo postali družba, kjer žrtvovanje ni več vrednota? Zakaj otroci pozabijo na tistega, ki jim je dal vse?

Morda bi morali več govoriti o tem – doma, v šolah, med prijatelji. Morda bi morali bolj ceniti tiste tihe junake med nami.

Danes pogosto sedim ob Sanjinem grobu in si potiho ponavljam njene besede: »Otroci so vse.« Ampak… ali smo mi res vse za svoje starše?

Kaj vi mislite? Je žrtvovanje res samoumevno? Kje smo kot družba zgrešili pot?