Ko sem spoznala bodočo snaho: Med dvomi, tišino in neizrečenimi besedami
»Spet sediš na telefonu, Nina?« sem vprašala, ko sem vstopila v dnevno sobo. Moj glas je bil bolj oster, kot sem nameravala. V zraku je visela napetost, ki se je vlekla že tedne. Marko je sedel ob njej, pogledal me je s tistim utrujenim izrazom, ki ga poznam že od otroštva. »Mami, pusti jo,« je rekel tiho. Nina pa ni dvignila pogleda z zaslona. Samo s kotičkom ustnic je zamrmrala: »Samo odgovarjam prijateljici.«
V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce bije hitreje. Vse tisto, kar sem si predstavljala za svojega sina – topel dom, pogovore ob večerji, skupne sprehode po Rožniku – se mi je zdelo oddaljeno. Namesto tega sem gledala mlado žensko, ki je bila vedno nekje drugje. Marko jo je spoznal na spletu, kar me je že od začetka motilo. »Kdo pa danes še išče ljubezen na internetu?« sem si mislila. Ampak on je bil srečen. Vsaj tako je govoril.
Prvič sem Nino povabila na kosilo za veliko noč. Pripravila sem potico in govejo juho, kot vedno. Prišla je v kavbojkah in preveliki majici z napisom »Ni mi mar«. Medtem ko smo sedeli za mizo, je večino časa gledala v telefon. Poskušala sem začeti pogovor: »Nina, kaj pa študiraš?« Nič. Samo skomignila je z rameni in rekla: »Nekaj na faksu.« Marko jo je pogledal in ji stisnil roko. Takrat sem prvič začutila ljubosumje – moj sin se oddaljuje od mene zaradi nekoga, ki ga komaj poznam.
V naslednjih mesecih se je vse samo še stopnjevalo. Marko je vedno manj hodil domov. Ko pa je prišel, je bil zaskrbljen ali utrujen. »Mami, Nina ima težko obdobje,« mi je rekel nekega večera. »Daj ji čas.« Ampak jaz nisem razumela. Zakaj ne more biti bolj prisotna? Zakaj ne more pokazati spoštovanja do naše družine? Vsakič, ko sem jo videla s telefonom v roki, me je zabolelo pri srcu.
Nekega dne sem šla po nakupih v Mercator in tam srečala svojo sosedo Marijo. »A si že spoznala Markovo punco?« me je vprašala z nasmehom. »Ja,« sem odgovorila kislo. »Vedno na telefonu.« Marija se je zasmejala: »Ah, mladi danes! Saj bo že minilo.« Ampak meni ni bilo smešno. Zdelo se mi je, da izgubljam sina.
Prišel je dan, ko me je Marko poklical in rekel: »Mami, poročila se bova.« V meni se je vse sesulo. »Si prepričan? Saj se komaj poznata!« sem vzkliknila. On pa: »Vem, kaj delam.« Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Ni prava zate.«
Priprave na poroko so bile naporne. Nina ni hotela tradicionalne poroke v cerkvi, želela si je nekaj preprostega na prostem. Moja sestra Jana mi je rekla: »Pusti jima njuno srečo.« Ampak jaz nisem mogla iz svoje kože. Na dan poroke sem stala ob strani in gledala svojega sina, kako izreka zaobljube ženski, ki jo nisem razumela.
Po poroki sta nekaj časa živela pri meni in možu Francu. Franc ni veliko govoril o Nini – bil je tiho in delal na vrtu. Jaz pa sem vsak dan opazovala Nino: vstajala je pozno, ni pomagala pri hišnih opravilih, vedno na telefonu ali računalniku. Nekega večera sem ji rekla: »Nina, bi mi pomagala pripraviti večerjo?« Pogledala me je in rekla: »Raje bi šla ven na zrak.« Takrat sem prvič povzdignila glas: »Tako pač ne gre! V tej hiši pomagamo drug drugemu!« Marko je pritekel iz sobe in me prosil naj neham.
Vse bolj sem čutila, da izgubljam stik s sinom. Nekega dne sem slišala Nino jokati v kopalnici. Hotela sem potrkati, a nisem vedela kaj reči. Ko sta naslednji dan odšla na sprehod, sem v njeni sobi našla odprto pismo – pisala ga je svoji mami: »Ne vem več, če sem dovolj dobra za to družino… Počutim se kot tujec.« Takrat me je stisnilo pri srcu.
Začela sem razmišljati o svoji mladosti – kako težko mi je bilo pri tastu in tašči; kako so me gledali postrani, ker nisem znala speči prave potice ali ker nisem znala pravilno zložiti perila. Spomnila sem se vseh solz in osamljenih večerov.
Nekega popoldneva sva z Nino ostali sami doma. Tišina med nama je bila težka kot svinec. Po dolgem času sem zbrala pogum: »Nina… oprosti, če sem bila preveč stroga.« Pogledala me je s solznimi očmi: »Samo… bojim se, da vas nikoli ne bom zadovoljila.« Prvič sva se resnično pogovorili – o njenih strahovih, o moji skrbi za Marka, o tem, kako težko je biti sprejet.
Od tistega dne naprej sva počasi gradili odnos. Ni šlo čez noč – še vedno sva imeli nesporazume in tihe dni. Ampak začela sem jo gledati drugače; kot nekoga, ki si želi pripadati in biti ljubljen.
Danes sta z Markom že dve leti poročena in pričakujeta prvega otroka. Včasih še vedno pogrešam stare čase – ko sva bila z Markom sama v kuhinji ali ko mi je pripovedoval o svojih sanjah. Ampak zdaj vem: življenje gre naprej in ljubezen ima veliko obrazov.
Se kdaj vprašate – koliko naših predsodkov nam preprečuje videti človeka takšnega kot je? In koliko lepih trenutkov zamudimo zaradi lastnih strahov?