Ko sem končno našla svoj dom, se je vrnil moj bivši mož

»Ne moreš kar tako priti nazaj, Marko!« sem skoraj zakričala, ko sem ga zagledala na pragu svoje nove hiše. Dež je bobnal po strehi, v zraku je bila tista težka, poletna sopara, ki jo v Ljubljani vsi poznamo. V rokah je držal staro usnjeno torbo in pogledal me je z očmi, ki so bile hkrati utrujene in polne upanja.

»Nina, prosim… Samo poslušaj me,« je rekel tiho.

V meni se je vse zavrtelo. Leta sem garala – dve službi, popoldnevi s čiščenjem pisarn, vikendi na tržnici s sadjem iz maminega vrta. Vsak evro sem obračala dvakrat, da sem lahko končno zbrala dovolj za to majhno hišo na robu mesta. Ko sem prvič vstopila vanjo, sem jokala od sreče. To je bil moj dom. Moj začetek. Brez njega.

Marko je bil nekoč vse zame. Pet let starejši, vedno nasmejan, vedno poln načrtov, ki pa so se redko uresničili. Ko sva se poročila, sem verjela v naju bolj kot v karkoli drugega. A življenje ni bilo pravljica. On je ostal povprečen delavec v skladišču, jaz pa sem si želela več. Počasi sva se oddaljila – prepiri zaradi denarja, zaradi njegovih prijateljev, ki so vedno pili preveč in prepozno hodili domov. Potem je prišla tista noč, ko ni prišel domov do jutra. Takrat sem vedela, da je konec.

Ločitev je bila grda. Njegova mama mi je očitala, da sem preveč ambiciozna, da ga ne razumem. Moja sestra me je svarila: »Nina, če greš zdaj narazen, boš ostala sama.« A jaz sem šla. In res sem bila sama – leta.

Zdaj pa stoji pred mano. Mokre lase ima prilepljene na čelo in v očeh tisto staro žalost, ki jo poznam bolje kot kdorkoli drug.

»Nimam kam iti, Nina. Izgubil sem službo. Stanovanje so mi vzeli. Prosim te… Samo nekaj dni.«

V meni se bije vojna. Srce mi pravi: »Pomagaj mu.« Glava kriči: »Ne nasedaj spet!«

»Zakaj naj ti pomagam? Kje si bil, ko sem jaz potrebovala pomoč? Ko sem jokala ponoči in štela kovance za kruh? Kje si bil takrat?«

Marko pogoltne slino in pogleda stran.

»Vem, da sem te razočaral. Ampak zdaj nimam nikogar več.«

V tistem trenutku se spomnim vseh tistih večerov, ko sem sedela sama v stari garsonjeri in poslušala sosede nad mano, kako se smejijo in prepirajo – kot prava družina. Spomnim se vseh praznikov, ko sem sama okrasila majhno smrečico in si obljubila, da bo naslednje leto drugače.

»Lahko prespiš v kleti. Ampak samo nekaj dni, dokler ne najdeš rešitve.«

Marko prikima in gre mimo mene noter. V hiši zavlada tišina, ki reže bolj kot vsak prepir.

Tiste noči ne morem spati. Slišim ga spodaj – kako kašlja, kako hodi gor in dol po kleti. Sprašujem se: Sem naredila prav? Kaj bodo rekli sosedje? V naši ulici vsi vse vedo – čeprav nihče nič ne reče na glas.

Naslednje jutro ga najdem v kuhinji. Skuhal mi je kavo – tako kot nekoč.

»Nina… Hvala ti.«

Ne odgovorim mu. Usedem se za mizo in gledam skozi okno na deževno dvorišče.

Tako minejo trije dnevi. Marko išče delo – ali pa vsaj pravi tako. Vsak dan pride domov z novimi zgodbami o tem, kako ni bilo sreče na Zavodu za zaposlovanje ali kako so ga zavrnili zaradi let ali izobrazbe.

Četrti dan pride domov z vrečko piva in vonjem po cigaretah.

»Samo eno pivo za pogum, Nina… Saj veš.«

Takrat me preplavi stara jeza.

»Ne bom gledala še enkrat iste zgodbe! To ni več tvoj dom!«

Marko me gleda s tistim pogledom ranjene živali.

»Kam naj grem? Saj veš, da nimam nikogar.«

»Jaz tudi nisem imela nikogar! Pa sem preživela!«

Vrata zaloputnem za njim in prvič po dolgem času začutim olajšanje – in krivdo hkrati.

Tisto noč me pokliče mama.

»Slišala sem, da je Marko spet pri tebi… Nina, pazi nase. Ljudje se ne spreminjajo kar tako.«

Zazrem se v strop svoje spalnice in razmišljam o vseh ženskah v Sloveniji, ki so morale začeti znova – same ali z otroki, brez podpore države ali družine. Koliko nas je takih? Koliko nas še vedno verjame v pravljice?

Naslednje jutro Marka ni več. Na mizi pusti listek: »Hvala za vse. Oprosti.«

Hiša je tiha – a tokrat ni prazna. Je moja.

Sedim na verandi in gledam v sivino ljubljanskega jutra. Vprašam se: Zakaj ženske vedno znova nosimo težo preteklosti? Kdaj bomo začele verjeti vase bolj kot v druge?