Ko se meja prelomi: Zgodba mame in njene sosede

»Marjeta, a bi lahko danes še enkrat pazila na Evo? Res imam nujen sestanek,« je Tanja že tretjič ta teden stala pred mojimi vrati, z rahlo zadihanostjo in tistim prosečim pogledom, ki ga poznam že odkar sva postali sosedi. Pogledam svojo uro – 16:45. Moja hči Neža že nestrpno čaka, da gremo na sprehod v park, a spet bom morala reči: »Seveda, Tanja. Pripelji Evo.«

Ko se vrata zaprejo za Tanjo in Evo, me preplavi val utrujenosti. Neža me pogleda s tistimi velikimi očmi: »Mami, zakaj vedno pride Eva k nam?«

Zamolčim resnico. Ker ne znam reči ne. Ker sem vedno tista, ki pomaga. Ker se bojim, da bom izpadla sebična ali slaba prijateljica. A v meni vre – občutek, da me nihče ne vidi kot osebo s svojimi potrebami.

Tanja in jaz sva se spoznali pred tremi leti, ko sva se obe preselili v to sivo blokovsko naselje v Šiški. Obe sva bili mladi mami, brez babic in dedkov v bližini, brez mreže prijateljev. Najprej sva si pomagali – jaz sem ji posodila sesalec, ona meni skodelico sladkorja. A počasi so njene prošnje postajale vedno večje: »Marjeta, a lahko Evo pobereš iz vrtca? Marjeta, a lahko Evo pelješ na rojstni dan? Marjeta, a lahko Evo paziš še uro dlje?«

Sprva sem bila ponosna nase – kako sem dobra soseda! Kako sem koristna! A potem so se začeli kopičiti moji lastni neizpolnjeni načrti. Zamujeni termini pri zobozdravniku. Preloženi obiski pri starših v Domžalah. Neža je vedno bolj pogosto spraševala: »Mami, kdaj bova sami?«

Nekega popoldneva sem sedela na kavču in gledala skozi okno v deževno Ljubljano. Eva je risala po moji mizi, Neža pa je tiho sestavljala lego kocke v kotu. Nenadoma me je prešinilo: zakaj vedno jaz? Zakaj Tanja nikoli ne vpraša, če jaz potrebujem pomoč? Zakaj se mi zdi, da sem postala njena varuška namesto prijateljice?

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Če ne boš postavila meje, te bodo pohodili.« Ampak kako naj to povem Tanji? Saj ve, da sem doma na porodniški in da nimam službenih obveznosti kot ona. Ampak ali to pomeni, da nimam pravice do svojega časa?

Naslednji dan je Tanja spet potrkala. Tokrat sem odprla vrata z odločnostjo v glasu: »Tanja, danes res ne morem paziti na Evo.«

Presenečeno me je pogledala: »Aja? Saj si doma…«

»Ja, ampak imam svoje načrte z Nežo. Rada bi bila malo sama z njo.«

Za trenutek je v zraku visela tišina. Tanja je zardela in hitro zamomljala: »Seveda… oprosti… nisem vedela…«

Ko so se vrata zaprla za njo, sem čutila olajšanje in hkrati krivdo. Kaj če sem jo prizadela? Kaj če zdaj ne bova več prijateljici?

Tisti večer sem sedela z Nežo na kavču in gledali sva risanke. Prvič po dolgem času sem se počutila svobodno. Neža se mi je nasmehnila: »Mami, danes si bila samo moja.«

A naslednji dnevi so bili napeti. Tanja me ni več pozdravljala na hodniku. Na igrišču je stala z drugimi mamami in se mi izogibala. Slišala sem šepetanje: »Marjeta je rekla ne…«

V meni se je začel boj – ali naj popustim in spet pomagam ali naj vztrajam pri svoji odločitvi? Zvečer sem o tem govorila z možem Matejem:

»Veš, Marjeta, če boš vedno popuščala, boš na koncu samo še senca sebe. Tudi ti imaš pravico do svojega časa.«

»Ampak kaj če me bo Tanja sovražila? Saj sva bili prijateljici…«

»Prava prijateljica bi razumela.«

Naslednji teden je Tanja potrkala le enkrat – tokrat z vprašanjem: »Marjeta, vem, da si zadnjič rekla ne… ampak res nujno rabim pomoč za eno uro. Če ne moreš, bom razumela.«

Pogledala sem jo v oči in prvič začutila iskrenost v njenem glasu. »Lahko ti pomagam danes eno uro. Ampak prosim te, da me vprašaš vnaprej in da tudi ti kdaj pomagaš meni.«

Tanja je pokimala: »Prav imaš. Oprosti… Včasih pozabim, da nisi samo mama ampak tudi človek.«

Od tistega dne naprej so se stvari počasi izboljšale. Nisva več najboljši prijateljici kot nekoč, a najin odnos je postal bolj spoštljiv. Naučila sem se reči ne brez občutka krivde.

Včasih pa se še vedno vprašam: Zakaj je tako težko postaviti mejo med pomočjo in izkoriščanjem? Ali smo ženske res naučene biti vedno na voljo – tudi na račun sebe?

Kaj vi mislite – ste že kdaj doživeli kaj podobnega? Kako ste našli pogum za postavitev meje?