Ko prijaznost postane past: Zgodba o šestih srcih

»Tjaša, a lahko še enkrat prevzameš moj dežurstvo? Res sem utrujena,« me je prosila Nina, medtem ko sem v garderobi Zdravstvenega doma Domžale že zavezovala vezalke na svojih izmučenih supergah. Pogledala sem jo, njene oči so bile rdeče od joka, a v meni je nekaj zakričalo: »Ne še enkrat!« Pa sem vseeno pokimala in iztisnila: »Seveda, Nina. Ni problema.«

Tako se je začel moj teden, ki se je raztegnil v mesec, nato v leto. Vedno sem bila tista, ki je priskočila na pomoč – v službi, doma, med prijatelji. Prijaznost mi je bila položena v zibelko. Mama me je učila: »Tjaša, če boš dobra do drugih, bo svet dober do tebe.« A svet ni bil vedno dober. Včasih je bil požrešen.

Moji prijatelji – Nina, Marko, Sara, Gregor in Mojca – so bili vsak na svoj način ujeti v isto past. Marko je bil tisti, ki je vedno posodil denar, čeprav ga sam ni imel dovolj za položnice. Sara je vsak vikend pazila sestrine otroke, čeprav je hrepenela po prostem času zase. Gregor je delal nadure za sodelavce, Mojca pa je bila tista, ki je vedno organizirala rojstnodnevne zabave in kupovala darila za vse.

Nekega večera smo sedeli skupaj v Sarini dnevni sobi. Na mizi so bile prazne skodelice kave in ostanki peciva. V zraku je visela napetost.

»A se vam ne zdi, da nas vsi izkoriščajo?« je nenadoma izbruhnil Marko. »Moja sestra mi še hvala ne reče več, ko ji posodim denar. Sam pa sem moral prositi mamo za pomoč pri najemnini.«

Sara je zamišljeno pogledala skozi okno: »Jaz sem danes prvič rekla ne sestri. Pogledala me je kot da sem ji zabodla nož v hrbet.«

Mojca se je grenko nasmehnila: »Jaz sem zadnjič organizirala zabavo za sodelavko, ki me sploh ne mara. Na koncu me je še okarala, ker ni bilo dovolj veganskih prigrizkov.«

Vsi smo se zasmejali – tisti grenak smeh, ki pride iz utrujenosti in obupa.

»Zakaj to počnemo? Zakaj ne znamo reči ne?« sem vprašala.

Gregor je zamrmral: »Ker mislimo, da bomo tako bolj ljubljeni. Da bomo boljši ljudje.«

A resnica je bila drugačna. Vsak od nas je bil na robu izgorelosti. Doma so me starši klicali samo takrat, ko so kaj potrebovali – naj jim pomagam pri računalniku ali peljem babico k zdravniku. Nikoli niso vprašali, kako sem jaz.

Nekega dne sem se zbudila s težkim občutkom v prsih. Glava me je bolela, roke so se tresle. V službi sem naredila napako – napačno sem izdala zdravila pacientki. Na srečo ni bilo posledic, a šefica me je poklicala v pisarno.

»Tjaša, si v redu? Zadnje čase nisi več ti.«

Zlomila sem se. Solze so mi stekle po licih.

»Ne morem več,« sem šepnila. »Vsi nekaj pričakujejo od mene. Nihče pa ne vpraša, če zmorem.«

Šefica me je pogledala s toplino: »Tjaša, moraš postaviti meje. Prijaznost ni isto kot podrejenost.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.

Ko sem prišla domov, sem poklicala prijatelje na sestanek. Vsi smo prišli – izmučeni, a odločeni.

»Moramo nekaj spremeniti,« sem rekla. »Vsak od nas mora povedati eno stvar, ki jo bo naredil zase.«

Marko je rekel: »Ne bom več posojal denarja sestri.«
Sara: »En vikend bom rekla ne varstvu otrok.«
Gregor: »Ne bom več delal nadur za druge.«
Mojca: »Naslednjo zabavo naj organizira kdo drug.«
Nina: »Ne bom več prevzemala dežurstev.«
Jaz pa sem rekla: »Bom povedala staršem, da tudi jaz potrebujem pomoč.«

Ni šlo zlahka. Ko sem mami rekla, da ne morem peljati babice k zdravniku, ker imam sama pregled pri psihologinji, je bila tiho nekaj dni. Ko sem sodelavki rekla ne za dežurstvo, me je gledala kot izdajalko.

A počasi se je nekaj spremenilo. Prvič po dolgem času sem imela prost vikend zase. Šla sem na Rožnik s knjigo in si privoščila tortico v kavarni. Marko mi je pisal: »Prvič po letih imam nekaj denarja na računu.« Sara se mi je zahvalila: »Hvala, ker si me spodbudila reči ne.«

A ni bilo vse rožnato. Nekateri so nas začeli gledati postrani – kot da smo postali sebični. A midva z Gregorjem sva sedela na klopci ob Ljubljanici in gledala sončni zahod.

»Veš kaj?« mi je rekel. »Morda pa ni narobe biti malo sebičen.«

Prikimala sem mu in začutila olajšanje.

Danes vem: prijaznost brez meja ni krepost – lahko postane past. Naučila sem se reči ne in še vedno ostati dobra oseba.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med željo pomagati in potrebo po lastnih mejah? Kje vi potegnete črto med prijaznostjo in samospoštovanjem?