Sedela sem na klopci v Tivoliju, vsa razrvana in premočena, ko je mimo prišel deček z raztrgano torbo in mi ponudil svoj edini sendvič. Moje ime je Maja Novak in čeprav sem imela vse, kar si človek lahko zaželi, sem bila prazna in sama. Tisti trenutek prijaznosti me je prisilil, da sem se soočila z resnico o sebi, svoji družini in o tem, kaj v življenju res šteje.
V trenutku, ko sem slišala, kako se vrata zaloputnejo, sem vedela, da je nekaj v meni dokončno počilo. Moja sestra Klavdija je spet kričala name, jaz pa sem se trudila ostati mirna, čeprav sem v sebi vrela. Vse življenje sem bila tista, ki je držala družino skupaj, a zdaj sem prvič resno pomislila, da mogoče prijaznost ni dovolj.
Moje ime je Tjaša in vedno sem verjela, da je prijaznost ključ do sreče. A ko sem s petimi prijatelji začela vedno znova postavljati druge predse, se je naše življenje začelo zapletati v boleče vozle. Zgodba razkriva, kako nas je pretirana prijaznost pripeljala do roba in kako smo se morali naučiti reči ‚ne‘, da bi rešili sami sebe.
