Ko otroci pozabijo na starše: Ultimat, ki je pretresel našo družino

»Mami, saj veš, da nimam časa,« je Tina spet zavila z očmi, ko sem jo poklicala že tretjič ta teden. Glas v slušalki je bil utrujen, odmaknjen. »V službi sem do osmih, potem pa še otroci… Saj razumeš.«

Razumem? Ne, ne razumem več. Sedim v kuhinji, kjer je še vedno na steni risbica, ki mi jo je Tina narisala pri petih letih – »Mami, rada te imam«. Zdaj je stara 34 let in me komaj še pogleda. Sin Matej je še hujši. »Mami, a lahko to rešimo po mailu?« me je vprašal zadnjič, ko sem ga prosila, naj pride pogledat očeta, ki že tedne kašlja in komaj vstane iz postelje.

Včasih se vprašam, kje sem izgubila svoje otroke. Kdaj sta se odtujila? Ali sem bila prestroga? Premalo prisotna? Ali pa sem ju preveč razvajala? Vse življenje sem posvetila njima. Z Milanom sva delala po cele dneve, da sta lahko hodila na krožke, tabore, izlete. Nikoli nisva šla na dopust sama – vedno so bili najini dopusti družinski.

Zdaj pa sediva v tej hiši v Šiški, ki je prevelika za dva ostarela človeka. Milan je po infarktu postal tih, zaprt vase. Včasih ga slišim ponoči jokati. »Kaj sva naredila narobe?« me vpraša. Nimam odgovora.

Prejšnji teden sem padla po stopnicah. Nič hujšega – le modrica na kolenu in ranjen ponos. Poklicala sem Tino. Ni dvignila. Mateju sem poslala SMS: »Padec po stopnicah. Vse ok.« Odgovoril je šele naslednji dan: »Aha. Pazi nase.«

V trgovino grem sama, zdravnika vozim Milana sama. Včasih me prime, da bi kar zakričala: »Ali me sploh še kdo vidi?«

Soseda Marija mi je rekla: »Veš, jaz sem šla v dom. Prodala sem stanovanje in zdaj imam mir. Otroci pridejo na obisk, ker vedo, da drugače ne dobijo ničesar.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko sem bila tam za Tino in Mateja – ko sta imela vročino, ko sta padla s kolesa, ko sta jokala zaradi prve ljubezni. Kje sta zdaj?

Naslednje jutro sem jima napisala pismo:

»Draga Tina in Matej,

ne morem več tako. Oče je bolan, jaz sem utrujena. Če ne bosta začela prihajati in pomagala vsaj enkrat na teden, bom prodala hišo in šla v dom za ostarele. Ne bom več čakala na vajin čas. Želim si le malo pozornosti in pomoči.

Mama«

Pismo sem poslala po elektronski pošti in še priporočeno po navadni pošti – da ne bo izgovorov.

Tisti dan je bil dolg kot večnost. Milan me je gledal z žalostnimi očmi: »A misliš, da bo pomagalo?«

»Ne vem več,« sem rekla. »Ampak nekaj moram narediti.«

Prvi se je oglasil Matej. Prišel je naslednji dan – brez žene, brez otrok.

»Mama… Saj veš, da imam službo… Pa kredite… Pa otroka sta še majhna…«

»Matej!« sem ga prekinila prvič v življenju tako ostro. »Tudi midva sva imela službo in kredite in otroke! Ampak sva bila tam za vaju!«

Zardel je in pogledal v tla.

»Ne razumem… Zakaj zdaj tak ultimat? Saj prideva… Ko bova imela čas…«

»Jaz nimam več časa!« sem zakričala. Glas mi je počil od solz in besa.

Matej je odšel tiho kot senca.

Tina se ni oglasila tri dni. Potem pa me je poklicala:

»Mami… Saj veš… Malo si pretiravala… Saj ni treba takoj v dom… Lahko prideva ob nedeljah… Ampak ne pričakuj preveč…«

»Ne pričakujem ničesar več, Tina.«

Odložila sem slušalko in prvič v življenju začutila olajšanje.

Naslednje tedne sta res prihajala – vsak s svojo zamero v očeh. Pomagala sta pri nakupih, peljala Milana k zdravniku. A ni bilo več tiste topline kot nekoč. Vse je bilo narejeno na silo.

Sosedje so začeli šepetati: »A si slišala? Francka grozi otrokom z domom!«

Pa kaj potem? Naj govorijo.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred hišo in gledala sončni zahod nad Rožnikom. Pristopil je Milan.

»Francka… A misliš, da bova kdaj spet družina?«

Pogledala sem ga in mu stisnila roko.

»Ne vem, Milan. Mogoče sva jih preveč razvajala. Mogoče pa so časi taki.«

Včasih ponoči sanjam o tem, da prideta Tina in Matej kar tako – brez obveznosti, brez urnikov – samo zato, ker jima je mar.

Ampak realnost je drugačna.

Danes razmišljam: Ali smo Slovenci res pozabili na svoje starše? Je dom za ostarele res edina rešitev za nas, ki smo dali vse za svoje otroke?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tudi vi postavili ultimat ali bi tiho trpeli naprej?