Ko mi je tašča rekla: »Oddaj obleko — itak se ne boš več spravila vanjo«, je pes prvič zarenčal namesto mene

Zagrabil je rob moje trenirke in me potegnil nazaj, ravno ko sem se z roko dotaknila vroče plošče štedilnika. Na tleh je bila razbita skodelica, na prstu mi je kapljala kri, v stanovanju pa je smrdelo po zažganem olju in po mokri pasji dlaki. Čez hodnik se je slišalo trkanje, kot da nekdo udarja s pestjo v vrata. Runo je zasikal in zarenčal, jaz pa sem obstala, ker sem vedela, kdo je na drugi strani in kaj bo prinesla s sabo.

Tašča, Tanja, je vedno trkala tako. Kot da ima pravico vstopiti, še preden ji odpreš. Živela sva v najemu v Šiški, v starem bloku, kjer je v hodniku vonj po vlagi stalno visel med vrati in oglasnimi deskami. Že mesece sem bila izžeta. Delala sem v klicnem centru pri Rudniku, izmena se je vlekla do večera, potem pa še prevoz z LPP, poln mokrih plaščev in zadihanih ljudi. Domov sem prihajala z občutkom, da mi nekdo znotraj lobanje pritiska na gumbe, dokler se ne izklopim.

Matej, moj mož, je bil takrat med službo in še enim projektom. Vedno je bil »samo še ta teden«, »samo še ta rok«. Jaz pa sem bila tista, ki je držala skupaj položnice, najemnino, nakup v Hoferju in tisti občutek, da sem sama v zakonu, čeprav sva bila dva.

Tanja je prišla tisto soboto, ko je zunaj naletaval moker sneg. Veter je nosil ledene kaplje po balkonskih ograjah, kot bi nekdo s prsti drgnil po kovini. Prinesla je torto iz Sparove vitrine in z njo tisti sladek vonj po vaniliji, ki se mi je takoj zagnusil. Ko je stopila v kuhinjo, je pogledala vame, potem v omaro, kjer sem imela obešeno obleko iz najine poroke. Ne zato, ker bi jo nosila. Ampak ker sem si želela verjeti, da sem še vedno tista ženska.

»Oddaj obleko,« je rekla in se nasmehnila, kot da mi dela uslugo. »Itak se ne boš več spravila vanjo.«

V meni je nekaj počilo, a ne glasno. Bolj kot, ko v tebi poči žarnica in ostaneš v temi. Matej je stal zraven in molčal. Pogledal je stran, kot da se to ne tiče njega. Jaz sem se nasmehnila nazaj, iz navade, in se počutila kot nekdo, ki se opazuje od zunaj.

Tisti večer sem šla ven, brez jakne, samo v puloverju, čeprav je bila megla gosta in hladna. Na parkirišču je dišalo po mokrem asfaltu in po izpušnih plinih. Za blokom, pri smetnjakih, sem zaslišala praskanje. Nekaj je rinilo v kartonasto škatlo. Ko sem se približala, me je zadela mešanica smeti, postane hrane in pasjega strahu.

V škatli je bil pes. Ne mladiček, ne čistokrvni. Srednje velik, z grobo dlako, barve rjaste zemlje, kot listje jeseni pri Golovcu. Na eni strani je imel brazgotino, kot bi ga nekdo udaril z verigo. Oči so bile temne in utrujene. Ni cvilil. Samo gledal me je, kot da me meri.

»Kaj pa ti?« sem rekla, čeprav nisem imela moči niti zase.

Ko sem iztegnila roko, sem začutila njegov topel izdih. Njegov nos je bil hladen in moker, njegova sapica pa je dišala po stari konzervi in po zemlji. Dotaknila sem se njegovega vratu. Dlaka je bila zlepljena od vlage, pod prsti pa sem začutila tresenje. Takrat sem naredila prvo odločitev, ki je nisem mogla več vzeti nazaj.

Odnesla sem ga v stanovanje.

Matej je bil najprej besen. »Ne moreva imeti psa. Najemodajalka je rekla, da ne. In kdo bo plačal veterinarja?«

Imel je prav. Najemnina je že tako grizla v najin račun. Ogrevanje je bilo drago, elektrika je vsak mesec presenetila. Jaz sem imela pogodbo za določen čas, Matej pa je bil samozaposlen in je lovil račune. Vseeno sem mu rekla: »Če ga zdaj pustim zunaj, bo zmrznil.«

Pes se je usedel v kot kuhinje, kot da razume. Dihal je hitro, rebra so se mu dvigovala pod dlako. Ko sem mu prinesla vodo, je pil, kot da se bo zlomil. Potem je položil glavo na moje stopalo. Toplota se je skozi nogavico širila vame. Prvič po dolgem času sem čutila nekaj, kar ni bila napetost.

Poimenovala sem ga Runo, ker je bil grob in trmast. In ker sem v sebi potrebovala nekaj, kar bo ostalo.

Naslednji dan sem šla na veterinarsko ambulanto v Moste. Na LPP avtobusu je Runo stal med mojimi nogami, napet, kot vzmet. Ljudje so se odmikali. Nekdo je zavijal z očmi. Jaz sem v roki stiskala povodec in občutila, kako mi pot teče po hrbtu, čeprav je bilo zunaj hladno.

Veterinarka, Petra, je imela utrujene oči. Pogledala je Runovo brazgotino, poslušala srce, preverila ušesa. Ko je rekla znesek za cepljenje in zdravljenje kože, sem pogoltnila. »Lahko na obroke?« sem vprašala. Sram me je bilo, ker sem se počutila kot slaba odrasla oseba.

»Lahko,« je rekla mirno. »Ampak morate biti dosledni. Ta pes je že dovolj doživel.«

Ko sem podpisovala papirje, sem se spomnila, kako sem jaz sama mesece preskakovala zdravnika. ZZZS sem imela, osebnega zdravnika tudi, ampak sem vedno našla izgovor. »Saj ni tako hudo,« sem si govorila. »Samo utrujena sem.«

Potem je prišla druga odločitev, ki jo je Runo izsilil s svojim obstojem.

Začela sem hoditi.

Ne rekreativno, ne za kilo ali dve, ampak zato, ker je moral ven. Zjutraj, preden sem šla v službo, in zvečer, ko sem se vračala. Ljubljanske ulice so imele svoj vonj: sveže pečen kruh pri pekarni, bencin pri križišču, mokre liste ob Tivoliju. Pozimi je zrak rezal v pljuča, poleti pa je asfalt oddajal vročino, ki je lepljivo ostajala na koži.

Runo je imel ritem. Ko je hodil, so mu kremplji tiho praskali po pločniku. Ko je zagledal drugega psa, se je napel, a me je pogledal, kot da čaka navodilo. In jaz sem, prvič po dolgem času, nekoga vodila.

Na sprehodih sem začela srečevati sosedo iz tretjega nadstropja, Majo. Vedno je nosila rumeno kapo in imela roke rdeče od mraza. Imela je starega psa, ki je počasi šepal.

»A je nov?« je vprašala.

»Ja, izza smetnjakov,« sem rekla.

»Vidi se, da je trd. Ampak tudi ti,« je rekla in se nasmehnila. Ni me vprašala o kilah, ni me vprašala o obleki. Samo stala je tam, v jutranji megli, in mi ponudila nekaj, kar je bilo skoraj normalno: kratek pogovor brez strupa.

Tanja je seveda izvedela za psa. Prišla je naslednji vikend in takoj začela. »To bo smrdelo. To bo dlaka povsod. In kaj bo rekla najemodajalka?«

Runo je stal med nama. Ni lajal. Samo dvignil je ustnico, čisto malo, in tiho zarenčal. Ne agresivno, bolj kot opozorilo. Jaz sem začutila, kako mi srce udarja v grlu.

Matej je rekel: »Mama, nehaj.«

To je bilo prvič, da je stopil na mojo stran. Ne zaradi mene, sem si najprej mislila. Zaradi psa. Ampak učinek je bil resničen. Tanja je bila užaljena. Jaz pa sem se počutila, kot da sem dobila centimeter prostora za dihanje.

Kljub temu se je v meni izgorelost poglabljala. V službi so se klici vrstili, ljudje so kričali, jaz pa sem se smehljala v slušalko. Ko sem prišla domov, sem bila prazna. Runo je hodil za mano, kot senca. Ko sem se sesedla na tla v predsobi, je prišel in mi z glavo potisnil roko. Njegova koža pod dlako je bila topla. Čutila sem njegov srčni utrip, miren in vztrajen.

Nekega dne sem na sprehodu omedlela. Bilo je zgodaj spomladi, ko se sneg že stopi, a veter še vedno nosi mraz. Na poti ob Savi je dišalo po vlažni travi in po reki. V glavi mi je zašumelo, kolena so mi popustila.

Ko sem se zbudila, sem ležala na boku. Runo je stal nad mano in lajal, glasno, panično. Ob meni je klečal starejši moški, Luka, ki je imel kolo. »Gospa, vse v redu? Sem poklical 112,« je rekel.

V rešilcu je bilo vse sterilno. Vonj po razkužilu mi je šel v nos. Runo ni smel z mano. Maja je prišla, ker jo je Luka našel preko moje številke na obesku. Runo je cvilil in se ji upiral, dokler ga ni prijela za ovratnico in ga pobožala po prsih.

V urgentni ambulanti so mi rekli, da ni nič akutno nevarnega, ampak da sem izčrpana, da imam napade tesnobe in da se moram naročiti pri osebnem zdravniku. ZZZS, napotnice, čakalne dobe. Vse to me je utrudilo bolj kot sama diagnoza.

Ko sem prišla domov, me je Runo z nosom potisnil v koleno, kot da preverja, ali sem res tam. Takrat sem naredila tretjo odločitev, ki je nisem mogla več odložiti.

Šla sem k osebni zdravnici.

Čakala sem v čakalnici v Zdravstvenem domu Šiška, med ljudmi, ki so gledali v tla. Zrak je bil težak, mešanica parfuma in razkužila. V roki sem stiskala listek z Runovimi obroki in terminom pri veterinarju, kot da mi bo to pomagalo ostati pokonci.

Zdravnici, Nini, sem rekla: »Ne zmorem več. In ne vem, kdaj sem nehala.«

Ni mi dala čudežne rešitve. Dala mi je bolniško, napotnico za psihoterapijo in priporočilo za ambulanto za izgorelost. Rekla je, da bo trajalo. Da bo treba vztrajati.

Doma sem Mateju prvič povedala, kako je bilo s taščinimi pripombami. Kako me je počasi rezala, ko me ni bilo dovolj, ko sem bila preveč. Matej je sedel za mizo in gledal v skodelico. Runo je ležal pri njegovih nogah.

»Nisem vedel, da je tako hudo,« je rekel.

»Nisi hotel vedeti,« sem rekla. Glas mi je tresel. Ne od jeze, ampak od utrujenosti.

Čez teden dni je najemodajalka res potrkala. Sosed je očitno omenil psa. Rekla je, da psi niso dovoljeni. Jaz sem jo gledala in čutila, kako mi dlani postajajo mrzle.

Takrat je prišla četrta odločitev, tista, ki je zarezala v finance.

Preselila sva se.

Ne v hišo z vrtom, ne v sanje. V manjše stanovanje v Kranju, dražje, z varščino, ki sva jo komaj zbrala. Prodala sem nekaj kosov nakita, ki mi ga je dala mama. Matej je vzel dodatno delo. Jaz sem se počutila krivo, ker je pes stal med nama kot razlog. In obenem sem čutila, da če bi popustila, bi spet popustila vsem.

Tanja je bila besna. Rekla je, da uničujem Matejevo življenje. Da sem ga prisilila v selitev. Matej ji je prvič jasno povedal, da ne bo več prihajala brez najave in da o meni ne bo govorila tako.

Ni bilo dramatičnega spravljanja. Bila je tišina. Dolga, hladna, kot megla v dolini.

Potem je prišel trenutek, ko sem mislila, da bom Runota izgubila. Poleti je nekdo na sprehajalni poti pri Kokri nastavil strup. Runo je našel nekaj v travi, preden sem ga uspela potegniti stran. V nekaj minutah je začel sliniti. Njegovo dihanje je postalo plitvo, kot da mu nekdo stiska prsni koš.

V avtu sem ga držala na zadnjem sedežu. Njegovo telo je bilo vroče, trzalo se je. Vonj po njegovi slini in po mojem znoju je napolnil kabino. V veterinarski kliniki so me vprašali za kartico, za podpis, za denar. Jaz sem skoraj kričala. »Samo pomagajte mu,« sem rekla.

Petra, ista veterinarka, je bila takrat dežurna. Pogledala me je in samo prikimala. Runo je dobil infuzijo. Ležal je na kovinski mizi, jaz pa sem mu držala tačko. Njegov srčni utrip je bil hiter, neenakomeren. Čutila sem, kako se mi roka trese, a je nisem umaknila.

Preživel je. Ne ker bi bilo pravljica, ampak ker sem bila dovolj hitro tam in ker so imeli znanje. Račun je bil visok. Spet obroki. Spet stiskanje.

Ko sva se vrnila domov, je zunaj dišalo po sveže pokošeni travi. Zvečer je padal topel dež, ki je v Kranju vedno zvenel drugače, ker se odbija od streh in hribov. Runo je zaspal ob moji nogi. Njegovo dihanje je bilo končno mirno, globoko, kot da se je svet spet sestavil.

Moje življenje se ni čudežno popravilo. Še vedno imam dneve, ko mi je vse odveč. Še vedno me kdaj zaboli, ko se spomnim tiste obleke in tistega stavka. Ampak zdaj vem, da se lahko premaknem. Da lahko rečem ne. Da lahko grem k zdravniku. Da lahko spremenim stanovanje, delo, ritem.

In najbolj čudno je to, da me je tega naučil pes, ki je smrdel po smetnjakih in je imel brazgotino, ki je nihče ni hotel videti.

Zdaj, ko ga zvečer božam po hrbtu in čutim toploto njegovega telesa, se sprašujem: kje je meja med odgovornostjo do drugih in odgovornostjo do sebe? In ali bi vi vztrajali pri nekom, ki vas rani, če bi vam nekdo, ki ne zna govoriti, prvi pokazal pot ven?