Ko je Marko rekel, da potrebuje premor: Zgodba o materinstvu, osamljenosti in iskanju razumevanja

»Ne zdržim več, Tanja. Prosim, pojdi za nekaj dni k tvojim. Potrebujem malo miru.«

Markove besede so mi še vedno odzvanjale v glavi, ko sem v temi pakirala torbo za naju z Evo. Najina hčerka je bila stara komaj tri tedne. Jokala je ponoči, jokala je podnevi, in jaz sem jokala z njo. Prvič v življenju sem se počutila popolnoma sama, čeprav sem bila obdana z ljudmi.

»Ampak Marko, jaz…« sem poskušala, a me je prekinil s pogledom, ki ga nisem poznala. Bil je utrujen, izmučen, a tudi hladen. »Tanja, res ne morem več. Samo nekaj dni. Prosim.«

V tistem trenutku sem se počutila kot neuspešna mama in še slabša žena. Vse tiste slike srečnih družin iz Instagrama so mi švigale pred očmi. Zakaj nama ne uspeva? Zakaj je Eva tako nemirna? Zakaj me Marko odriva stran?

Ko sem prispela k staršem v Škofjo Loko, me je mama objela in rekla: »Saj bo bolje, srček. Vsi smo šli čez to.« Ampak nisem verjela. Oče je bil tiho, le pokimal mi je in odšel na vrt. Vedno je znal biti boljši z rastlinami kot z ljudmi.

Prvo noč doma sem ležala na kavču v dnevni sobi, Eva pa je spet neutolažljivo jokala. Mama je prišla do mene s skodelico kamiličnega čaja. »Tanja, pusti jo malo pri meni. Ti pojdi pod tuš.«

Pod vročo vodo sem jokala še bolj kot Eva. Vse me je bolelo – telo od poroda, srce od osamljenosti in glava od neprespanosti. Spraševala sem se: Ali sem res tako zahtevna? Ali je Marko res tako slab mož? Ali sva oba samo žrtvi okoliščin?

Naslednje jutro me je mama vprašala: »Kaj pa Marko? Se kaj oglasi?«
»Ne,« sem odvrnila in pogledala stran. V resnici sem mu ponoči napisala dolgo sporočilo, a ga nisem poslala.

Popoldne me je obiskala sestra Petra s svojim dvema otrokoma. »Tanja, saj veš, da je bilo pri meni isto. Samo da je Jure takrat spal v dnevni sobi in ni hotel niti slišati za plenice.«
»Ampak ni te poslal domov!« sem izbruhnila.
Petra me je pogledala s tistim sočutnim pogledom starejše sestre: »Vsak ima svoj način bega.«

Dnevi so minevali v megli utrujenosti in občutku zavrženosti. Marko se ni javil niti enkrat. Eva je bila še vedno nemirna, čeprav mi je mama pomagala ponoči. Vsakič, ko sem jo držala v naročju in gledala skozi okno na deževno dvorišče, sem si želela samo eno stvar: da bi me Marko poklical in rekel, da mu je žal.

Namesto tega sem dobila sporočilo: »Upam, da si v redu. Potrebujem še nekaj dni.«

V meni se je nekaj prelomilo. Prvič sem začutila jezo namesto žalosti. Kako si lahko privošči oddih od lastne družine? Ali ni tudi on oče? Zakaj vedno ženske nosimo večino bremena?

Mama me je opazovala pri kosilu in previdno vprašala: »Si razmišljala, da bi šla k svetovalcu? Morda bi ti pomagalo.«

Zavzdihnila sem: »Mami, jaz rabim samo Marka nazaj. Da bi bil tukaj z mano.«

»Včasih moramo najprej najti sebe, preden lahko najdemo drugega,« mi je rekla tiho.

Tisto noč sem prvič pustila Evo mami in šla na dolg sprehod po praznih ulicah starega mestnega jedra. Hladil me je dež in v glavi so mi odzvanjale Markove besede. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov – najine poroke na Bledu, skupnih izletov v Bohinj, smeha ob nedeljskih zajtrkih… Kje sva izgubila stik?

Ko sem se vrnila domov, me je mama čakala na hodniku: »Marko te čaka zunaj.«

Srce mi je začelo razbijati. Stopila sem ven in ga zagledala ob avtu, sključenega in prestrašenega kot otrok.

»Tanja… oprosti. Nisem vedel več, kaj naj naredim. Bil sem prepričan, da bom znorel. V službi pritiskajo zaradi projekta, doma pa… nisem vedel več, kdo sem.«

Stala sem pred njim in čutila mešanico besa in olajšanja.

»In jaz? Jaz pa vem? Jaz tudi ne spim že tri tedne! Tudi jaz imam občutek, da bom znorela! Ampak ne morem si privoščiti pobega!«

Marko je sklonil glavo: »Vem… oprosti.«

Stala sva tam v tišini. Dež nama je kapljal po laseh.

»Kaj bova zdaj?« sem ga vprašala.
»Ne vem… Ampak nočem več bežati.«

Tisto noč sva prvič po dolgem času skupaj uspavala Evo. Ni bilo lahko – jokala je še vedno, midva pa sva se trudila najti skupni ritem.

Naslednje jutro sva skupaj pila kavo v kuhinji mojih staršev.
»Veš, Tanja… mogoče bi res šla k svetovalcu. Skupaj.«

Pogledala sem ga – utrujenega, a iskrenega.
»Mogoče pa res.«

Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nisem edina mama ali žena v Sloveniji, ki se počuti izgubljeno ali zavrnjeno v prvih mesecih materinstva. Vem tudi to: čeprav nas družba uči potrpežljivosti in požrtvovalnosti žensk, imamo pravico do podpore in razumevanja.

Se tudi vi kdaj počutite sami v svoji družini? Zakaj še vedno tako težko govorimo o tem, da tudi očetje bežijo pred odgovornostjo – in kako najti pot nazaj drug k drugemu?