Ko dom postane tujina: Izpoved slovenske matere

»Marija, kdaj boš spet šla?« je vprašal moj najmlajši sin Tine, ko sem vstopila skozi vrata našega stanovanja v Celju. Njegov glas je bil tih, skorajda prestrašen. V rokah sem še vedno držala kovček, poln oblačil in daril iz Avstrije, kjer sem zadnjih osem mesecev čistila sobe v hotelu. V tistem trenutku sem začutila, da nekaj ni prav. Otroci so bili zadržani, mož Jože pa me je le na hitro poljubil na lice in se umaknil v dnevno sobo.

V kuhinji sem odprla hladilnik in zagledala torto z napisom »Vse najboljše, Maja!«. Maja? Nihče v naši družini nima tega imena. Srce mi je začelo divje biti. »Kdo je Maja?« sem vprašala, a nihče ni odgovoril. Tine je pogledal v tla, srednji sin Luka je izginil v svojo sobo, najstarejši Peter pa je le skomignil z rameni. Jože je prišel iz kopalnice in rekel: »To je bila torta za sodelavko, ki sem jo prinesel domov. Saj veš, nič posebnega.«

A nekaj v njegovih očeh mi ni dalo miru. Tisto noč nisem mogla spati. Po glavi so mi rojile misli: Zakaj so otroci tako odtujeni? Zakaj Jože ne pogleda več vame tako kot nekoč? Spomnila sem se vseh tistih noči v tuji postelji, ko sem štela ure do naslednjega vikenda, ko bom lahko poklicala domov. Spomnila sem se vseh rojstnih dni, ki sem jih zamudila, vseh šolskih prireditev, kjer me ni bilo.

Naslednje jutro sem med pospravljanjem našla žensko verižico pod kavčem. Ni bila moja. Prijela sem jo in šla do Jožeta. »Čigava je to?« sem ga vprašala naravnost. Pogledal me je in za trenutek nisem prepoznala njegovega obraza – bil je tuj, hladen. »Ne vem, verjetno od katere izmed tvojih prijateljic,« je zamomljal.

V meni se je nekaj zlomilo. Vzela sem telefon in poklicala sosedo Anico. Vedno je vedela vse o vseh. »Marija, ne bodi jezna name, ampak Jože ima že nekaj časa neko Majo. Pride k vam, ko te ni doma. Otroci pa… Saj veš, nočejo ti povedati, ker te nočejo prizadeti.«

Padla sem na stol in zajokala kot otrok. Vse tiste ure dela v tujini, vse žrtve – za kaj? Da bi imeli lepše pohištvo? Da bi otroci imeli nove telefone? Da bi Jože lahko pripeljal drugo žensko v naš dom?

Ko sem zvečer sedela za mizo s svojimi tremi sinovi, sem jih pogledala naravnost v oči: »Ste vedeli za očeta in Majo?« Peter je pogledal stran, Luka si je grizel ustnice, Tine pa je tiho zajokal. »Zakaj mi niste povedali? Sem res postala tako tuja?«

Peter je končno spregovoril: »Mami, nismo hoteli, da trpiš. Saj si že tako veliko stran od nas.« Luka je dodal: »Oče nam je rekel, da bo vse v redu. Da boš ti razumela.«

Razumela? Kako naj razumem izdajo lastne družine? Kako naj sprejmem dejstvo, da so moji otroci raje molčali kot pa zaščitili svojo mater?

Tiste dni sem hodila po stanovanju kot duh. Jože se mi je izogibal, otroci so bili tiho. V službo nisem mogla – kdo bi lahko čistil sobe s takšno težo na srcu? Poklicala sem svojo sestro Sonjo v Maribor. »Pridi k meni za nekaj dni,« mi je rekla. »Pogovorili se bova kot nekoč.«

Pri Sonji sem prvič po dolgem času spet začutila toplino doma. Sedeli sva na balkonu in pila kavo. »Marija, nisi sama kriva za to, kar se dogaja. Dala si jim vse – morda celo preveč. Včasih ljudje ne znajo ceniti žrtve.«

Njene besede so me zabolele in hkrati pomirile. Spomnila sem se svojih staršev – kako sta vedno bila skupaj, čeprav sta imela malo. Mi pa smo imeli vsega dovolj, a smo izgubili drug drugega.

Po tednu dni sem se vrnila domov odločena, da se pogovorim z Jožetom. Sedel je pred televizijo in gledal poročila o draginji in protestih v Ljubljani.

»Jože, želim govoriti o naju.«

Pogledal me je brez izraza. »Nimam kaj reči.«

»Jaz pa imam! Leta sem garala za to družino! Ti pa si pripeljal drugo žensko v najin dom! Kako si lahko?«

Za trenutek mu je zadrhtela brada: »Marija… Bil sem sam. Otroci so bili sami. Ti si bila vedno tam nekje… Nikoli tukaj.«

»In misliš, da mi ni bilo težko? Da nisem vsako noč jokala zaradi vas? Da nisem pogrešala vaše bližine?«

Nato sva oba utihnila. V zraku je visela tišina težja od vseh besed.

Otroci so tiste dni hodili po prstih okoli mene. Tine mi je prinesel risbo: »Mami, oprosti.« Na njej smo bili vsi skupaj – jaz, Jože in trije fantje.

V srcu sem vedela: nič več ne bo tako kot prej. A odločila sem se – ne bom več žrtvovala sebe za druge. Začela sem obiskovati skupino za podporo ženskam v stiski v Celju. Tam sem prvič slišala zgodbe drugih Slovenk – vsaka s svojo bolečino, vsaka s svojo močjo.

Danes še vedno živim z Jožetom in otroki pod isto streho, a nič več nisem tista Marija, ki bi molčala in požirala solze zaradi drugih. Naučila sem se postaviti zase.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: Ali smo res morali izgubiti drug drugega zaradi boljšega življenja? Kje je meja med žrtvovanjem in samospoštovanjem? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?