Ko dom ni več dom: Zgodba o izgubljeni bližini
»Mami, saj veš, da ti nočemo nič slabega, ampak… mogoče bi bilo bolje, če bi se malo manj vmešavala v najine zadeve,« je rekla Petra, moja snaha, medtem ko je nervozno brisala kuhinjski pult. Njene besede so mi zarezale globlje kot katerikoli očitek v življenju. Stala sem tam, s skodelico kave v rokah, in gledala skozi okno na deževni ljubljanski večer. V tistem trenutku sem se zavedla, da nisem več doma. Bila sem gostja v lastni družini.
Pred pol leta sem prodala svoj stan na Viču. Bilo je težko, a sin Marko me je prepričal: »Mami, pri nas boš imela vse. Ne bo ti treba več skrbeti za položnice, za popravila, za samoto.« Verjela sem mu. Po moževi smrti je bila tišina v stanovanju preglasna. Vsak večer sem si želela slišati otroški smeh ali vsaj nekoga, ki bi me vprašal, kako sem. Ko sem podpisovala pogodbo o prodaji stanovanja, sem si predstavljala skupne večerje, pogovore ob čaju in občutek pripadnosti.
A resničnost je bila drugačna. Že prvi teden sem začutila napetost. Moj vnuk Tine je bil prijazen, a vedno zatopljen v telefon ali računalnik. Petra je imela vse pod nadzorom – od jedilnika do razporeda pranja perila. Marko je bil ves čas v službi ali na poti. »Mami, veš, danes imam še en sestanek,« mi je skoraj vsak dan rekel in me na hitro poljubil na lice.
Poskušala sem pomagati – pospraviti kuhinjo, skuhati kosilo, obesiti perilo. A vedno je sledil hladen odziv: »Hvala, ampak imamo svoj sistem.« Nekega dne sem spekla potico po receptu svoje mame. Ko so prišli domov, so le površno poskusili in rekli: »Dobro je, ampak Petra ne sme oreščkov.« Nihče ni vprašal, kako sem preživela dan.
Začela sem se umikati v svojo sobo. Tam sem poslušala radio in brala stare pisma. Pogrešala sem svoj balkon z rožami in sosedo Marico, ki je vedno prinesla sveže pecivo. Tukaj sem bila tiha senca; nekdo, ki ga opazijo le takrat, ko je treba pomiti posodo ali paziti na Tinetovo nalogo.
Nekega večera sem slišala prepir iz dnevne sobe. Petra je jezno šepetala Marku: »Tvoja mama mi gre na živce. Vse mora komentirati! Zakaj si sploh pristal na to?« Marko ji je skušal razložiti: »Saj veš, da nima nikogar drugega.« A v njegovem glasu ni bilo več topline.
Naslednje jutro sem se odločila spregovoriti. »Petra, Marko… vem, da vam ni lahko z mano. Tudi meni ni lahko. Pogrešam svoj dom in občutek, da pripadam.« Petra me je le pogledala in rekla: »Saj si del družine. Samo… potrebujemo svoj mir.«
Začela sem razmišljati o domu za starejše. Nikoli si nisem mislila, da bom o tem sploh razmišljala – vedno sem verjela v moč družine. A zdaj sem vsak dan bolj čutila, da tukaj nimam več svojega mesta.
Nekega popoldneva me je obiskala stara prijateljica Silva. Sedeli sva na klopci pred blokom in ji povedala vse. »Veš, Olga, nisi edina. Moja sestra živi pri hčerki in pravi isto – kot da si tujec v lastni krvi.«
Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale besede: tujec v lastni krvi. Kako smo prišli do tega? Kje smo izgubili bližino? Spomnila sem se časov, ko smo skupaj hodili na izlete na Bled ali piknike ob Kolpi. Takrat smo bili družina.
Nekega dne sem zbrala pogum in predlagala: »Kaj če bi šli skupaj na izlet? Na Šmarno goro?« Tine je zavijal z očmi: »A res moramo?« Petra je rekla: »Ta vikend imamo že načrte.« Marko pa je le nemo prikimal.
Začela sem se počutiti kot odvečna prtljaga. Vsak dan sem bolj pogrešala občutek domačnosti – vonj po sveže pečenem kruhu, zvok radia v kuhinji, pogovor s sosedi na hodniku.
Nekega večera sem sedela sama v sobi in gledala stare fotografije – Marko kot otrok na morju, jaz in mož na poroki… Solze so mi polzele po licih. V tistem trenutku je potrkala Petra: »Olga… oprosti za prej. Vem, da ti ni lahko.« A njen glas ni bil topel; bil je utrujen.
»Petra… veš, jaz samo želim biti del vaše družine. Ne želim vam biti v napoto.«
»Saj si del nas… samo… vsak ima svoje navade.«
Tiste noči sem sprejela odločitev. Naslednje jutro sem poklicala Silvo in jo vprašala za telefonsko številko doma za starejše na obrobju Ljubljane.
Ko sem to povedala Marku in Petri, sta bila presenečena – morda celo olajšana. Marko me je objel: »Mami… če misliš, da ti bo tam bolje…« Petra pa je le tiho rekla: »Upam, da boš srečna.«
Ko sem pakirala kovček, sem se še enkrat ozrla po stanovanju – po prostoru, ki nikoli ni postal moj dom.
Danes sedim v svoji novi sobi v domu za starejše in pišem te vrstice. Tukaj imam svoj mir in nekaj novih prijateljev. A v srcu me še vedno boli vprašanje: Kdaj smo Slovenci pozabili poslušati drug drugega? Kdaj smo postali tujci pod isto streho?
Ste tudi vi kdaj občutili to praznino doma? Zakaj nam je tako težko ohraniti toplino družine?