Ko dom ni več dom: Izpoved slovenske matere, ki je izgubila vse zaradi družine

»Kaj pa ti tukaj?« je bil prvi stavek, ki sem ga slišala, ko sem po sedmih letih stopila skozi vrata naše hiše v Škofji Loki. Moj sin Luka je stal na hodniku, v roki telefon, pogled pa je švigal mimo mene, kot da sem tujka. Mož Peter je sedel v kuhinji, sklonjen nad računalnikom, in niti ni dvignil pogleda. »Mama, a si ti?« je vprašala hči Ana iz dnevne sobe, a njen glas ni imel tiste topline, ki sem jo nosila v spominu.

V tistem trenutku sem začutila, da nekaj ni v redu. Sedem let sem vsak mesec pošiljala denar iz Avstrije, čistila tuje domove, prenašala žaljivke in utrujenost, vse zato, da bi moji otroci imeli več kot sem imela jaz. Vsak prosti trenutek sem sanjala o tem dnevu – o objemu, o nasmehih, o vonju domače kuhinje. Namesto tega me je pričakala hladna tišina.

»Zakaj nisi prej povedala, da prideš?« je rekel Peter, ko sem stopila v kuhinjo. Njegov glas je bil trd, oči pa prazne. »Presenečenje sem hotela narediti,« sem zašepetala in se trudila zadržati solze. Ana je sedla za mizo in začela tipkati po telefonu. Luka je izginil v svojo sobo brez besede.

V naslednjih dneh sem se trudila najti svoje mesto v lastni hiši. Vse je bilo drugače – pohištvo prestavljeno, slike zamenjane, celo vonj doma ni bil več isti. Peter je hodil v službo in se vračal pozno zvečer. Otroka sta bila ves čas na telefonih ali pri prijateljih. Ko sem skušala pripraviti njihovo najljubšo večerjo, nihče ni prišel k mizi.

»Mama, ne rabiš tega delat. Naročili smo si pico,« mi je rekla Ana in odšla v svojo sobo. Luka me je le pogledal in skomignil z rameni.

Vsak večer sem sedela sama v dnevni sobi in poslušala tišino. Spraševala sem se, kje sem naredila napako. Sem bila preveč časa odsotna? Sem jih razvadila z denarjem? Ali pa so me preprosto pozabili?

Nekega dne sem na Petrovem telefonu zagledala sporočilo: »Se vidiva jutri? Poljubček.« Srce mi je padlo v želodec. Ko sem ga vprašala, kdo mu piše, je rekel: »To ni tvoja stvar.« Prvič v življenju sem ga videla tako hladnega do mene.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Marija, ne pozabi – dom ni hiša, dom so ljudje.« Ampak moji ljudje so postali tujci.

Poskušala sem se pogovoriti z Ano. »A si srečna?« sem jo vprašala medtem ko sva skupaj zlagali perilo. »Ne vem, mama. Saj te sploh ne poznam več. Vse si zamudila – moj prvi nastop v šoli, ko sem imela mononukleozo, ko me je fant pustil… Vedno si bila samo na telefonu ali pa si pošiljala denar.«

Luka mi sploh ni hotel govoriti. Ko sem ga vprašala, če greva skupaj na sprehod, je rekel: »Nimam časa.«

Peter pa… Peter je bil vedno bolj odsoten. Nekega večera mi je rekel: »Marija, midva sva se oddaljila. Ne vem več, če sploh še spadava skupaj.«

V meni se je nekaj zlomilo. Leta odrekanja, osamljenosti in trdega dela so se sesedla vase kot hiša iz kart. Vse za to družino – in zdaj nisem več del nje.

Začela sem hoditi na dolge sprehode po mestu. Opazovala sem ljudi na kavi pred slaščičarno pri Tavčarju, poslušala smeh otrok na igrišču ob Sori in se spraševala: ali bi bilo drugače, če bi ostala doma? Bi bili revnejši, a bolj povezani? Ali pa bi me vseeno izgubili?

Nekega popoldneva me je poklicala soseda Silva: »Marija, pridi na kavo.« Sedeli sva na njeni terasi in ji povedala vse – o Avstriji, o delu, o osamljenosti in o tem, kako me doma nihče več ne potrebuje.

»Veš kaj, Marija? Nisi edina. Moj bratranec je šel v Švico in ko se je vrnil, ga otroci niso več poznali. To se dogaja povsod. Denar ne more kupiti časa in ljubezni.«

Tiste besede so mi dale misliti. Začela sem iskati delo doma – karkoli, samo da bi imela občutek smisla. Prijavila sem se za pomočnico v domu za starejše občane. Tam so me stare gospe gledale z očmi polnimi hvaležnosti že za najmanjšo pozornost.

Doma pa… Doma se ni nič spremenilo. Peter je še vedno hodil k drugi ženski. Ana in Luka sta živela vsak v svojem svetu.

Nekega večera sem zbrala pogum in družino povabila na pogovor: »Vem, da sem vas razočarala. Vem tudi, da vas imam rada bolj kot karkoli na svetu. Ne vem več, kako naprej – ampak nočem biti samo bančni avtomat ali duh v tej hiši.«

Peter je molčal. Ana je jokala in rekla: »Sovražim to življenje!« Luka pa je odšel ven brez besede.

Tisto noč sem prvič pomislila, da bi odšla za vedno. Da bi si našla majhno stanovanje nekje ob Sori in začela znova – sama s sabo.

A potem sem naslednje jutro našla listek na mizi: »Mama, oprosti za vse. Lahko greva danes skupaj na sladoled? Tvoj Luka.«

Solze so mi polzele po licih. Morda še ni vse izgubljeno.

Zdaj sedim ob oknu in gledam dež nad Škofjo Loko ter razmišljam: Koliko mater v Sloveniji doživlja isto? Je vredno žrtvovati sebe za družino – če te potem ta družina ne sprejme več medse? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?