Ko dež ne poneha: Moj boj za sina med razpadom družine
»Ne bom ti dovolil, da ga pelješ k tistemu moškemu!« Peter je stal na pragu kuhinje, njegov glas je tresel okna, čeprav je dež že sam tolkel po njih kot nori. Nejc je tiho risal, a sem videla, kako so se mu roke rahlo tresle. V tistem trenutku sem si želela le eno: da bi lahko svojega sina zaščitila pred vsem tem hrupom odraslih, pred tem neskončnim bojem, ki se je vlekel že mesece.
Vse se je začelo pred letom dni, ko sva s Petrom ugotovila, da ne znava več govoriti drug z drugim. Najprej so bile to tihe večerje, potem prepiri zaradi malenkosti – kdo bo odpeljal smeti, kdo bo peljal Nejca na trening nogometa. Ko sem mu povedala, da sem spoznala nekoga drugega – Mateja, prijaznega sodelavca iz knjižnice – se je vse sesulo. Peter ni mogel sprejeti, da bi lahko nekdo drug postal del Nejcovega življenja.
»Saj ga sploh ne poznaš!« je kričal name tisti večer, ko sem prvič omenila Mateja. »Ne boš mi vzel sina!«
A resnica je bila drugačna. Peter ni želel prevzeti skrbništva nad Nejcem. Vsak drugi vikend je odpovedal srečanja – »Imam službo«, »Moram k mami«, »Nejc je prehlajen, naj ostane pri tebi«. A hkrati ni dovolil, da bi Matej kdaj peljal Nejca na izlet ali ga pobral iz šole. »To je moj otrok!« je ponavljal kot mantro.
Vsak dan sem se borila z občutkom krivde in nemoči. V službi sem bila zbrana le napol; sodelavka Tanja me je večkrat vprašala: »Si v redu?« A kako naj ji povem, da me razjeda občutek, da sem ujeta med dvema ognjema? Da skušam biti dobra mama in hkrati najti nekaj sreče zase?
Nekega večera sem sedela z Nejcem v kuhinji. Dež je padal tako močno, da sva morala govoriti glasneje. »Mami, zakaj ati noče priti po mene?« me je vprašal s tistim tihim glasom, ki mi je vedno zlomil srce.
»Ati ima veliko dela, srček. Ampak te ima rad.«
Laž. Vedela sem, da Peter Nejca ljubi na svoj način, a njegova ljubezen je bila prepletena z zamero do mene. In to zamero je polagal na ramena najinega sina.
Matej je bil potrpežljiv. Nikoli ni pritiskal name ali na Nejca. »Ko boš pripravljena, bom tukaj,« mi je rekel nekoč na sprehodu ob Ljubljanici. A vsakokrat, ko sem mu predlagala, da bi skupaj šli na izlet ali obiskali babico v Škofji Loki, me je preplavil strah pred Petrovim odzivom.
Enkrat sem zbrala pogum in poklicala Petra. »Peter, prosim te – Matej bi rad peljal Nejca na izlet v živalski vrt. Saj veš, kako ima rad živali.«
»Ne pride v poštev! Če ga pelje on, grem na sodišče!«
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale Petrove grožnje. Kaj če res sproži postopek za skrbništvo? Kaj če mi vzame Nejca? Po drugi strani pa – ali ni že zdaj vse na mojih ramenih?
Moja mama mi je svetovala: »Pusti ga pri miru. Sčasoma se bo umiril.« A čas ni prinašal olajšanja. Vsak teden sem čakala na Petrov klic ali sporočilo – vedno znova razočarana.
Nekega popoldneva sem šla po Nejca v šolo. Stal je sam na igrišču in gledal druge otroke, ki so jih pobirali očetje. Ko me je zagledal, se mu je obraz razjasnil – a v njegovih očeh sem videla senco žalosti.
»Mami, zakaj ne morem iti k Mateju? On ima psa in obljubil mi je, da me nauči voziti kolo brez pomožnih koles.«
Stisnila sem ga k sebi in mu obljubila: »Nekoč boš lahko šel.«
A kdaj? Kdaj bo Peter popustil? Kdaj bom lahko dihala brez strahu?
Vse bolj sem čutila pritisk okolice. Soseda Marija me je ogovarjala: »A si že našla novega? Saj veš, otroci trpijo zaradi takih stvari.« V vrtcu so me gledali postrani – ločena mama z novim partnerjem.
Neke noči sem sedela sama v dnevni sobi in pila čaj. Gledala sem slike iz prejšnjih let – nasmejani obrazi na morju v Izoli, Nejc s sladoledom do ušes, Peter objema oba. Kje smo se izgubili? Kdaj smo nehali biti družina?
Matej mi je pisal: »Če potrebuješ čas, ga vzemi. Ampak ne pozabi nase.«
Začela sem hoditi k psihologinji. Prvič v življenju sem priznala: »Ne zmorem več sama.« Tam sem prvič izrekla na glas: »Peter ne želi prevzeti odgovornosti, a mi tudi ne dovoli naprej.«
Psihologinja mi je rekla: »Postavite meje. Ne dovolite mu nadzora nad vašim življenjem.«
A kako postaviti meje človeku, ki drži vse niti v rokah? Čeprav uradno nisva imela skupnega skrbništva, so bile njegove besede kot verige okoli mojega srca.
Nekega dne sem zbrala pogum in poklicala odvetnico. Pojasnila mi je moje pravice – da Peter nima pravice prepovedati stikov z Matejem, če to ni škodljivo za Nejca. Prvič po dolgem času sem začutila upanje.
Ko sem to povedala Petru, je najprej kričal in grozil. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega – Nejc mu je sam rekel: »Ati, rad bi šel k Mateju. On me posluša.«
Peter je utihnil. V njegovih očeh sem videla bolečino in nemoč – morda prvič tudi kanček razumevanja.
Danes še vedno ni vse popolno. Peter še vedno ni pripravljen sprejeti Mateja v Nejcovo življenje. A jaz sem močnejša. Naučila sem se postaviti zase in za sina.
Včasih ponoči še vedno poslušam dež in se sprašujem: Ali bom kdaj res svobodna? Ali bodo rane zacelile in bomo vsi našli svoj mir?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali za svojo srečo ali bi še naprej čakali na dovoljenje nekoga drugega?