Izbral je službo namesto mene: Zgodba o razpadu in ponovnem iskanju sebe

»Spet te ni, Jure!« sem zakričala, ko so se vrata stanovanja na Viču zaloputnila za njegovim hrbtom. Ura je bila že skoraj devet zvečer, jaz pa sem sedela za mizo, kjer je večerja že zdavnaj izgubila toploto. V zraku je visel vonj po prežganih testeninah in še bolj po razočaranju.

»Katja, ne morem kar pustiti vsega v službi! Šef mi je rekel, da moram oddati poročilo do jutri!« je odvrnil iz hodnika, ne da bi me sploh pogledal. Njegov glas je bil utrujen, a v njem ni bilo niti trohice obžalovanja.

»In jaz? Kdaj sem jaz na vrsti?« sem zašepetala, bolj sebi kot njemu. Vrata spalnice so se zaprla in za njimi je utihnil ves najin svet.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevali vsi najini prepiri zadnjih mesecev. Jure je bil vedno bolj odsoten, vedno bolj zatopljen v delo v tisti veliki zavarovalnici v centru. Ko sva se pred petimi leti preselila skupaj, sva sanjala o skupnem življenju, o vikendih na Bledu, o otrocih. Zdaj pa… zdaj sem bila sama s svojimi mislimi in s tišino, ki je bila hujša od vsakega kričanja.

Naslednje jutro sem poklicala mamo. »A veš, Katja, moški so pač taki. Važno je, da ima službo, danes ni lahko dobiti redne zaposlitve!« mi je rekla s tistim tonom, ki ga poznam že od otroštva – kot bi mi hotela reči, da pretiravam. »Mama, jaz ne rabim samo njegove plače! Rabim njega!« sem skoraj zajokala.

V službi v knjižnici sem bila tisti dan kot senca. Med policami sem skrivala solze in se spraševala, kje sem izgubila sebe. Moja sodelavka Anja me je opazovala s skrbjo. »Katja, a si v redu?«

»Ne vem več, Anja… Vse se mi podira. Jure me sploh ne vidi več.«

»A si mu povedala, kako se počutiš?«

»Vsakič znova. Ampak on samo pravi, da dela za naju.«

Anja me je objela. »Mogoče pa dela samo zase.«

Tiste besede so me zadele kot klofuta. Je res vse to delal samo zase? Sem bila jaz le kulisa v njegovem življenju?

Ko sem se tisti večer vrnila domov, je Jure sedel za računalnikom in tipkal. »Živjo,« sem rekla tiho.

»Živjo.« Ni dvignil pogleda.

»Jure… a lahko govoriva?«

Končno se je obrnil. »Zdaj res nimam časa, Katja. Lahko kasneje?«

V meni se je nekaj zlomilo. »Ne bo kasneje! Nikoli ni kasneje! Vedno si v službi ali pa misliš na službo! Kaj pa jaz? Kaj pa midva?«

Jure je vzdihnil in si podrgnil oči. »Ne razumeš… Če ne bom dober v službi, bom izgubil vse!«

»Ne boš izgubil vsega – izgubil boš mene!«

Za trenutek sva oba molčala. Potem je rekel: »Mogoče pa to ni dovolj.«

Tiste noči sem spakirala nekaj oblek in odšla k Anji. V njenem majhnem stanovanju v Šiški sem prvič po dolgem času spet zadihala. Anja mi je skuhala čaj in me pustila jokati v tišini.

Naslednje dni sem hodila po Ljubljani kot duh. Opazovala sem pare na Tromostovju in se spraševala, kje sva midva zgrešila pot. Mama me je klicala vsak dan in mi govorila, naj grem domov in naj mu odpustim. Oče je bil tiho – kot vedno.

Po enem tednu mi je Jure poslal sporočilo: »Pogrešam te.«

Odgovorila sem mu: »Pogrešaš mene ali to, da imaš nekoga doma?« Ni odgovoril.

V službi so opazili mojo odsotnost. Šefica me je poklicala na pogovor. »Katja, vsi imamo težke trenutke. Ampak ne pozabi nase.«

Tiste besede so me prebudile iz otopelosti. Začela sem hoditi na dolge sprehode po Rožniku, brati knjige, ki so mi nekoč pomenile vse. Počasi sem začela spet čutiti sebe.

Po dveh mesecih me je Jure povabil na kavo. Srečala sva se v najini najljubši kavarni na Trubarjevi.

»Katja… oprosti. Res sem te pogrešal.«

Pogledala sem ga – utrujenega, shujšanega, a še vedno mojega Jureta.

»Jure… jaz tudi tebe pogrešam. Ampak ne morem več živeti v tvoji senci.«

Zagrabil me je za roko: »Obljubim, da bom drugačen.«

Zavzdihnila sem: »Kolikokrat sva si to že obljubila? Ne gre več samo za obljube.«

Molčala sva dolgo časa. Potem sem vstala in mu rekla: »Mogoče morava oba najti sebe, preden lahko spet najdeva naju.«

Ko sem odhajala po Trubarjevi navzdol proti Ljubljanici, sem čutila bolečino – a tudi olajšanje.

Danes živim sama v majhnem stanovanju na Prulah. Še vedno me boli, ko pomislim na Jureta in najine sanje. A prvič po dolgem času čutim mir.

Včasih ponoči gledam skozi okno in se sprašujem: Zakaj v Sloveniji še vedno verjamemo, da moramo žrtvovati sebe za odnos? Kdaj bomo začeli izbirati tudi sebe?