Hiša, ki je ne bodo podedovali – Moja zadnja odločitev

»Ne bom jim pustila, da mi vzamejo še to, kar mi je ostalo,« si šepetam, ko sedim v kuhinji in gledam skozi okno na vrt, kjer so še vedno vidne sledi najinih skupnih let. Zvonjenje telefona me predrami iz misli. Spet je bila sestrična Marjeta. »Vida, si že razmislila, kaj boš naredila s hišo? Veš, da bi bilo najbolj pošteno, če bi jo razdelila med nas vse.«

Zavzdihnem. Marjeta ni poklicala, da bi vprašala, kako sem ali če kaj potrebujem. Vedno gre samo za hišo. Za tisto hišo, ki sva jo z Jožetom gradila skoraj deset let. Vsak kamen sva položila skupaj, vsak žebelj zabijala z upanjem na skupno starost. A Jože je umrl pred petimi leti. Otroka nisva imela. Ostala sem sama v tej preveliki hiši, obdana s spomini in praznino.

Po Jožetovi smrti so se sorodniki začeli oglašati pogosteje kot kdajkoli prej. Najprej so prinašali potico in domače klobase, potem pa so začeli previdno spraševati o oporoki. »Saj veš, Vida, mi smo tvoja edina družina,« je nekoč rekla teta Silva, ko je sedela v dnevni sobi in se razgledovala po pohištvu. »Bilo bi prav, da misliš na nas.«

Vsak obisk je bil bolj naporen od prejšnjega. Včasih sem se počutila kot plen med volkovi. Nihče ni vprašal, kako preživljam noči brez Jožeta ali kako težko mi je vstati iz postelje ob deževnih jutrih. Vsi so gledali le na vrednost hiše in zemlje.

Nekega večera sem sedela ob kaminu in poslušala dež, ki je bobnal po strehi. V roki sem držala staro fotografijo – Jože in jaz na vrtu, nasmejana in blatna do kolen. Solze so mi polzele po licih. »Zakaj me nihče ne vidi? Zakaj sem postala le še številka na bančnem računu?«

Naslednji dan sem šla v trgovino v sosednjo vas. Prodajalka Maja me je prijazno pozdravila: »Vida, kako si danes?« Za trenutek sem oklevala, potem pa sem ji povedala vse – o sorodnikih, o hiši, o osamljenosti. Maja me je poslušala brez sodbe. »Veš kaj? Nisi dolžna nikomur ničesar. To je tvoja hiša in tvoje življenje.«

Te besede so mi dale moč. Tisto noč sem skorajda prvič po dolgem času spala mirno. Zjutraj sem vzela papir in pisalo ter začela pisati pismo notarju. »Jaz, Vida Kovač, želim svojo hišo podariti nekomu, ki jo bo resnično cenil.«

Ko sem to povedala Marjeti po telefonu, je zavreščala: »Si nora? To je naša družinska pravica!«

»Ne, Marjeta. To je moja odločitev. Vi ste imeli leta časa, da bi mi pokazali ljubezen in spoštovanje. Zdaj pa bom jaz izbrala svojo pot.«

V naslednjih tednih so me klicali skoraj vsak dan – teta Silva je jokala in me prosila, naj premislim; bratranec Peter je grozil s sodiščem; celo soseda Anica je prišla na obisk in mi svetovala naj ne delam neumnosti. Vsi so govorili o pravičnosti in družinskih vrednotah, nihče pa ni vprašal, kako se počutim.

Vsak večer sem sedela v tišini in poslušala zvoke stare hiše – škripanje stopnic, veter v dimniku, oddaljen lajež psov. Spraševala sem se, ali sem res tako sebična ali pa končno prvič v življenju mislim nase.

Nekega popoldneva sem šla do doma za starejše v bližnjem mestu. Tam sem spoznala gospo Zinko, ki je bila nekoč učiteljica slovenščine. Pogovarjali sva se o knjigah in življenju včasih. Ko sem ji povedala svojo zgodbo, me je prijela za roko: »Vida, življenje ni pošteno. Ampak če imaš možnost nekomu polepšati dneve – stori to.«

Tako sem se odločila: svojo hišo bom zapustila domu za starejše občane v našem kraju. Naj bo prostor za ljudi, ki nimajo nikogar ali pa so jih njihovi najbližji pozabili.

Ko sem to povedala družini, so me izbrisali iz svojih življenj. Nihče več ne kliče ali piše. Prvič po dolgih letih pa čutim mir. Hodim po praznih sobah in se spominjam smeha in solz; vem, da bo ta hiša nekoč spet polna življenja.

Včasih ponoči še vedno poslušam dež in se sprašujem: Ali sem ravnala prav? Je res tako težko biti slišan in ljubljen zaradi sebe – ne zaradi tega, kar imaš?