Gostja v hiši lastne hčere: Zgodba Marije

»Mama, lahko prosim ne puščaš svojih copat sredi hodnika? Otroci se spotikajo!« Tanji glas je bil oster, skoraj preglasen za nedeljsko jutro. Sedela sem v kuhinji, skodelica kave mi je drhtela v rokah. Pogledala sem skozi okno, kjer so se na dvorišču igrali moji vnuki, a njihovi smeh in klici so bili zame oddaljeni, kot bi prihajali iz drugega sveta.

Pred pol leta sem pokopala svojega moža Franca. Po štiridesetih letih skupnega življenja je hiša v Celju postala prevelika in pretiha. Tanja me je povabila, naj se preselim k njej v Ljubljano – »da ne boš sama, mama, skupaj nam bo lažje.« Verjela sem ji. Zaupala sem, da bom našla novo toplino, morda celo novo veselje. Toda že prvi teden sem začutila, da sem gostja. Ne mama, ne babica – le nekdo, ki moti ritem njihovega življenja.

»Oprosti, Tanja, nisem opazila,« sem tiho odgovorila in pospravila copate. V sebi sem čutila sram in jezo – na sebe, ker sem tako nerodna, in na Tanjo, ker je tako nestrpna. Včasih sem si želela zakričati: »To je tudi moj dom!« A besede so mi zastale v grlu.

Tanja in njen mož Matej sta imela naporen urnik. Oba sta delala v službi do poznega popoldneva. Jaz sem kuhala kosila, pospravljala, pomagala vnukoma z nalogo. A vedno je bilo nekaj narobe – preveč soli v juhi, premalo pospravljeno v dnevni sobi, napačno zlikana srajca. »Mama, saj veš, da Matej ne mara čebule!« »Babica, zakaj si mi premaknila zvezek?«

Vsak večer sem sedela v svoji sobici pod streho in poslušala šepetanje iz dnevne sobe. Včasih sem ujela svoje ime – »Mama je spet pozabila…«, »Kaj bomo z njo?« – in me je stisnilo pri srcu. Spomnila sem se dni, ko je bila Tanja še deklica in sva skupaj pekli piškote v naši kuhinji v Celju. Takrat me je gledala z občudovanjem in ljubeznijo. Kje je izginila ta bližina?

Nekega večera sem zbrala pogum in vprašala: »Tanja, ali ti grem na živce? Če ti je lažje, lahko grem nazaj v Celje.«

Tanja je zavzdihnila in si popravila lase za ušesom. »Mama, ne gre za to… Samo… Vse je drugače zdaj. Otroci imajo svoje navade, midva z Matejem tudi. Saj veš, da te imamo radi, ampak… Včasih je težko.«

Te besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega. Ljubezen – ampak z omejitvami. Pripadnost – a le do meje njihovega udobja.

Soseda Marjeta me je enkrat povabila na kavo. Sedeli sva na njenem balkonu in gledali na parkirišče pred blokom.

»Veš, Marija, jaz sem šla raje v dom starejših. Tam imam družbo, vsak dan klepetamo. Pri hčeri sem bila samo gospodinja.«

Zasmejala sem se skozi solze: »Jaz pa še vedno upam, da bom spet mama in babica – ne le gostja.«

Dnevi so minevali v tihem razočaranju. Včasih sem ponoči jokala v blazino in si želela Franca ob sebi. Pogrešala sem njegov topel glas: »Marija, vse bo dobro.« Pogrešala sem občutek doma.

Nekega popoldneva je Tanja prišla domov bolj zgodaj kot običajno. Bila je utrujena in razdražena.

»Mama, lahko prosim ne govoriš pred otroki o tem, kako je bilo včasih? Zmedena so potem.«

Pogledala sem jo – svojo hčerko, ki sem jo nekoč zibala v naročju – in prvič začutila resnično odtujenost.

»Tanja, ali sploh veš, kdo sem? Ali me še vidiš kot mamo ali samo kot breme?«

Za trenutek sva molčali. Nato je Tanja odvrnila: »Ne vem več.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih žrtvovanja – o nočnih dežurstvih ob Tanji, ko je imela vročino; o vseh rojstnih dnevih in praznikih; o tem, kako sva s Francem gradila dom za najino družino. In zdaj? Zdaj sem gostja.

Naslednje jutro sem začela pakirati kovček. Tanja me je opazovala iz kuhinje.

»Kam greš?«

»Domov.«

»Ampak… Saj si doma tukaj.«

Pogledala sem jo naravnost v oči: »Ne, Tanja. Doma si tam, kjer si sprejet in ljubljen.«

Ko sem odhajala iz stanovanja, so mi vnuki mahali skozi okno. Srce mi je razbijalo od bolečine in olajšanja hkrati.

Vrnila sem se v prazno stanovanje v Celju. Prvi večer sem sedela na kavču in poslušala tišino. Bila je drugačna kot prej – zdaj ni bila več prazna tišina žalosti, ampak prostor za moje misli.

Vsak dan grem na sprehod po mestnem parku. Srečujem stare znance in sosedo Olgo, ki me povabi na čaj. Počasi spet najdem svoj mir.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: Ali smo res tako oddaljeni drug od drugega? Zakaj nas strah pred osamljenostjo sili v kompromise, ki nas še bolj ranijo? Morda je čas, da sprejmem: ljubezni ni mogoče izsiliti – niti med materjo in hčerko.