Brez glasu: Zgodba o dekletu, ki je prvič slišalo zvonove Ljubljane

»Ne, Neža, ne moreš iti sama v trgovino!« je mamin glas tresoč in odločen, čeprav ga ne slišim. Njene ustnice se premikajo hitro, skoraj jezno, roke pa že iščejo moj zvezek, v katerem mi piše sporočila. Včasih si želim, da bi lahko zavpila nazaj, da bi ji povedala, kako zelo si želim biti kot drugi otroci v naši vasi pod Kamniškimi Alpami. A moj svet je tišina.

Rodila sem se brez sluha. Ko so me prinesli domov iz porodnišnice v Kamniku, so sosedje prihajali na obisk in šepetali za hrbtom moje mame: »Uboga deklica. Kako bo živela?« Oče je molčal, stiskal pesti in gledal skozi okno v megleno dolino. Mama je jokala ponoči, ko je mislila, da spim. V naši hiši je bila tišina težja od kamna.

V šoli sem bila vedno tista »drugačna«. Učiteljica Marjeta se je trudila, a otroci niso razumeli. Ko so se igrali skrivalnice, sem vedno izgubila – nisem slišala njihovih klicev. Ko so peli »Kuža pazi«, sem le gledala njihove odprte ustnice in se pretvarjala, da pojem z njimi. Najbolj me je bolelo, ko sem videla, kako me opazujejo – z radovednostjo, včasih celo s strahom.

Moja edina prijateljica je bila Maša. Bila je edina, ki se ni bala moje tišine. Pisali sva si sporočila na liste papirja in si jih podajali pod klopjo. Nekega dne mi je napisala: »Neža, ti si najbolj pogumna oseba, kar jih poznam.« Takrat sem prvič začutila, da mogoče nisem le breme.

A doma ni bilo lahko. Oče je vedno bolj pogosto odhajal v gostilno in se vračal pozno ponoči. Mama je postajala vse bolj utrujena in razdražena. Nekega večera sem ju ujela v prepiru:

»Ne morem več! Zakaj ravno najina hči? Zakaj mi?«

»Ne govori tako! Neža te potrebuje!«

»Vsi nas gledajo kot čudake!«

Stisnila sem se v kot in si pokrila ušesa – čeprav nisem ničesar slišala, sem čutila vsak udarec besed.

Pri dvanajstih so me peljali v Ljubljano na pregled k zdravniku Petru. Njegove oči so bile prijazne, ko mi je narisal uho na list papirja in pokazal na sliko aparata: »Mogoče bomo lahko nekaj naredili.« Upanje je bilo kot droben plamenček v temi.

Sledili so meseci preiskav, pogovorov in čakanja na odločitev komisije za operacijo. Mama je prodala svoj prstan po babici, oče je začel delati dodatne izmene v tovarni. Vsi so govorili o meni – zdravniki, socialna delavka, celo župnik iz naše cerkve. Jaz pa sem vsak večer sanjala o zvokih: o šumenju reke Kamniške Bistrice, o petju ptic, o smehu otrok.

Operacija je bila dogovorjena za 17. marec. Tistega jutra me je mama držala za roko tako močno, da so mi prsti pobledeli. V bolniški sobi sem gledala skozi okno na zasnežene strehe Ljubljane in si predstavljala, kako bom nekoč hodila po teh ulicah in slišala zvoke mesta.

Po operaciji je sledilo dolgo okrevanje. Prvič so mi aparat prižgali na začetku aprila. V sobi so bili mama, oče in zdravnik Peter. Ko so ga vključili, sem najprej začutila le tresljaje – nato pa… nekaj! Nekakšen šum! Mama je jokala in mi pisala: »To je moj glas.« Oče me je objel tako močno kot še nikoli.

A začetek ni bil lahek. Zvoki so bili ostri, tuji, skoraj strašljivi. Vsakdanji hrup – vrata, ki škripajo; pes, ki laja; celo lastni koraki – vse to me je preplavilo. V šoli so me otroci spet gledali postrani: »Zdaj bo pa Neža kar naenkrat normalna?« Maša mi je stisnila roko in rekla: »Zdaj boš lahko slišala tudi moje skrivnosti.«

Največji trenutek pa je prišel tistega poletnega dne, ko smo šli z razredom na izlet v Ljubljano. Ko smo stopili na Prešernov trg, so začeli zvoniti zvonovi stolnice. Zvok me je preplavil – bil je mogočen, topel in poln življenja. Stala sem sredi množice in jokala od sreče.

Doma pa ni bilo vse rešeno. Oče se ni znal več pogovarjati z mano – zdaj ko sem slišala njegove besede, so bile ostrejše kot prej. Mama se je trudila biti potrpežljiva, a pogosto ni razumela mojih novih strahov: »Saj si hotela slišati… zdaj pa jokaš zaradi vsakega hrupa?«

Nekega večera sem sedela na klopci pred hišo in gledala zvezde nad Kamniškimi Alpami. Maša se mi je pridružila in rekla: »Veš, Neža… Tudi če bi ostala gluha, bi bila še vedno ti.«

Danes imam šestnajst let in še vedno se učim poslušati svet okoli sebe – in sebe. Zvoki niso vedno lepi ali prijetni; včasih bolijo bolj kot tišina. A vsak zvok me spomni na to, koliko so moji starši žrtvovali zame in koliko poguma sem morala najti v sebi.

Včasih se vprašam: Bi bila bolj srečna, če bi ostala v tišini? Ali pa je prav bolečina tista, ki nam pomaga resnično slišati življenje? Kaj vi mislite?