Babica, zakaj si vedno žalostna?

»Babica, zakaj si vedno žalostna?« Njene besede so padle v kuhinjo kot kamen v mirno jezero. Z roko sem še vedno držala skodelico čaja, ki se je tresla, čeprav sem se trudila, da bi ostala mirna. Ana je stala pred menoj, z razmršenimi lasmi in z dlanjo, v kateri je tiščala svojo najljubšo lutko. Njene oči so bile velike, polne tiste otroške iskrenosti, ki ne pozna milosti. Pogledala me je naravnost, tako dolgo, da sem morala pogledati stran.

»Nisem žalostna, srček, samo malo sem utrujena,« sem zamrmrala, a sem vedela, da me je prozorno prebrala. Otroci čutijo več, kot odrasli mislimo. V tistem trenutku sem se zavedla, da sem postala senca ženske, kakršna sem bila nekoč. In da je ta senca postala del našega doma, del vsakega pogovora, vsakega tihega večera, ko se po hiši razleže le zvok stare ure.

Ko je Ana odšla v dnevno sobo, sem ostala sama s svojimi mislimi. Pogledala sem skozi okno na dvorišče, kjer je še vedno stala stara češnja, ki jo je posadil moj pokojni mož, Franc. Spomnila sem se, kako sva nekoč skupaj nabirala češnje in se smejala, ko so nama sokovi kapljali po bradi. Zdaj pa je vse to le še spomin, ki me boli bolj kot vse bolezni, ki so me v zadnjih letih doletele.

»Mami, spet si zamaknila kosilo,« je v kuhinjo vstopila moja hči, Petra. Njene besede so bile ostre, kot vedno, kadar je bila utrujena od službe in skrbi za svojo družino. »Ana je lačna, jaz pa imam še toliko dela. Saj veš, da ne morem vsega sama.«

»Oprosti, Petra,« sem tiho rekla in se trudila, da bi zadržala solze. »Samo malo sem se zamislila.«

Petra je zavzdihnila in odprla hladilnik. »Včasih imam občutek, da si vedno nekje drugje. Da nisi tukaj z nami.«

Njene besede so me zabolele, a sem vedela, da ima prav. V zadnjih letih sem se umaknila vase, v svoj svet spominov in tišine. Po Francovi smrti sem izgubila del sebe, ki ga ne znam več najti. In zdaj, ko sem ostala sama v tej veliki hiši na robu vasi, se mi zdi, da me vsak dan malo bolj požira praznina.

Zvečer, ko je Ana že spala, sem sedela na stolu ob oknu in gledala v temo. Včasih sem si želela, da bi lahko zavrtela čas nazaj, da bi lahko še enkrat objela Franca, da bi mu povedala vse, kar sem mu zamolčala. Da bi mu povedala, kako zelo sem ga pogrešala, ko je bil v bolnišnici, in kako sem se bala, da ga bom izgubila. A zdaj je prepozno. Zdaj imam le še tišino in spomine, ki me dušijo.

Nekega dne je Ana prišla k meni z risbico. »Babica, narisala sem te. Tukaj si ti, tukaj sem jaz, tukaj pa je dedek na oblačku.« Pogledala sem risbo in začutila, kako mi je nekaj stisnilo srce. »Zakaj je dedek na oblačku?« sem jo vprašala.

»Ker si rekla, da je v nebesih. In tam gleda dol na naju,« je resno odgovorila. »Ampak ti si vedno žalostna, ko govoriš o njem. A ga še vedno pogrešaš?«

Solza mi je spolzela po licu. Prikimala sem. »Zelo ga pogrešam, Ana. Ampak imam tebe in tvojo mami. In to mi veliko pomeni.«

Ana me je objela. »Jaz te imam najraje na svetu, babica. In želim, da si srečna.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Anine besede. Spomnila sem se svojih mladih let, ko sem bila polna energije in sanj. Ko sem s Francem gradila najino hišo, ko sva skupaj sadila vrt in vzgajala Petro. Spomnila sem se vseh prepirov, vseh sprav, vseh neprespanih noči, ko sem čakala, da se bo Petra vrnila domov iz zabave. Spomnila sem se, kako sem bila ponosna, ko je diplomirala, in kako sem jokala, ko se je preselila v Ljubljano.

A potem je prišla bolezen. Najprej pri Francu, potem še pri meni. Diagnoze, bolnišnice, zdravila. In potem smrt. Po Francovi smrti sem ostala sama. Petra je imela svojo družino, svoje skrbi. Jaz pa sem ostala v hiši, ki je bila nenadoma prevelika, prehladna, pretiha.

Včasih sem si želela, da bi lahko pobegnila. Da bi lahko začela znova, nekje, kjer me nihče ne pozna. A sem ostala. Zaradi Petre, zaradi Ane. Zaradi občutka dolžnosti, ki me je spremljal vse življenje. V naši vasi ni bilo prostora za šibkost. Vedno sem morala biti močna, za vse. Tudi ko sem bila zlomljena.

Nekega popoldneva sem v trgovini srečala sosedo Marijo. »Vida, dolgo te že nisem videla. Kako si?« me je vprašala.

»V redu sem,« sem avtomatsko odgovorila, a je Marija videla skozi moje laži. »Veš, Vida, ni sramota, če si kdaj žalosten. Vsi smo. Samo ne smemo ostati sami s tem.«

Njene besede so mi dale misliti. Ko sem prišla domov, sem sedla za mizo in napisala pismo Francu. Pisala sem mu o vsem, kar me teži. O strahu pred prihodnostjo, o osamljenosti, o tem, kako težko je biti močna, ko si v resnici šibek. Ko sem končala, sem pismo spravila v predal. Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

Naslednji dan sem Petri povedala, da bi rada več časa preživela z Ano. »Včasih imam občutek, da sem ti v napoto,« sem priznala. Petra me je pogledala, presenečena. »Mami, nikoli nisi v napoto. Samo… tudi meni je včasih težko. Pogrešam te, ampak ne znam ti tega povedati.«

Objeli sva se. Prvič po dolgem času sem začutila, da nisem sama. Da imam še vedno družino, ki me potrebuje. Da imam še vedno priložnost, da najdem srečo, čeprav je drugačna, kot sem si jo predstavljala.

Zvečer sem Ani prebrala pravljico. Ko je zaspala, sem jo poljubila na čelo in ji zašepetala: »Obljubim, da se bom trudila biti srečna. Zaradi tebe, zaradi sebe.«

Včasih se vprašam, ali je žalost res nekaj, kar nas zaznamuje za vedno. Ali pa je mogoče, da se naučimo živeti z njo in kljub vsemu najdemo drobce sreče v vsakdanjih trenutkih? Kaj vi mislite – je sreča izbira ali darilo, ki ga moramo znati sprejeti?