Zaupanje med štirimi stenami: Ali bi morala poslušati mamo?
»Ne odpiraj srca prehitro, Neža,« je vedno govorila mama, ko sem bila še otrok. Sedela sem na kavču v dnevni sobi, v rokah sem držala skodelico mlačne kave, ki je že zdavnaj izgubila okus. Moj sinček, Jan, je spal v svoji posteljici, v sobi poleg, in tišina je bila tako gosta, da sem slišala vsak svoj vdih. V tistem trenutku sem zaslišala sporočilo na telefonu. Bila je Petra, moja najboljša prijateljica še iz gimnazije: »Hej, lahko pridem na obisk? Rada bi te videla.«
Bila sem utrujena, izčrpana od neprespanih noči in občutka, da sem v tem materinstvu popolnoma sama. Mož, Matej, je bil vedno v službi, prihajal je domov pozno, pogosto še z računalnikom v roki, in čeprav je rekel, da me razume, sem čutila, da je med nama zrasel zid. Petra je bila vedno tista, ki je znala poslušati, ki je znala objeti brez besed. Odpisala sem: »Pridi, res te potrebujem.«
Ko je Petra vstopila, je prinesla s seboj vonj po dežju in toplino, ki sem jo pogrešala. Usedli sva se, ona je vzela Jana v naročje in ga zibala, kot bi bila njegova teta. »Neža, izgledaš izmučeno,« je rekla tiho. »Zakaj mi ne poveš, kaj te teži?«
Solze so mi spolzele po licih, preden sem jih uspela zadržati. »Vsega je preveč. Včasih imam občutek, da sem sama na svetu. Matej je vedno odsoten, jaz pa… jaz ne znam več biti jaz.« Petra me je objela, in v tistem objemu sem prvič po dolgem času začutila, da sem še vedno človek, ne le mama ali žena.
Tisti večer je Petra ostala dolgo. Pomagala mi je skuhati večerjo, pospraviti stanovanje, celo Mateju je postregla pivo, ko je prišel domov. Opazovala sem ju, kako se smejita, in v meni se je prebudil čuden občutek – mešanica ljubosumja in olajšanja. Petra je bila vedno lepa, samozavestna, znala je očarati vsakogar. Matej jo je gledal z očmi, ki jih že dolgo nisem videla pri sebi.
Naslednjih nekaj tednov je Petra pogosto prihajala na obisk. Pomagala mi je z Janom, prinašala je hrano, včasih je celo ostala čez noč, če sem bila preveč izčrpana. Matej je bil vedno bolj sproščen, ko je bila ona zraven. Nekega večera, ko sem se vračala iz kopalnice, sem zaslišala njun smeh iz kuhinje. Ustavila sem se na hodniku in prisluhnila.
»Veš, Matej, Neža je vedno bila preveč občutljiva,« je rekla Petra. »Včasih potrebuješ nekoga, ki zna stvari vzeti bolj lahkotno.«
»Res je,« je odvrnil Matej. »Včasih pogrešam tiste stare čase, ko je bilo vse bolj preprosto.«
V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se maminih besed: »Ne odpiraj srca prehitro.« A jaz sem verjela, da sem drugačna, da lahko zaupam ljudem, ki jih imam rada. Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede, ki jih nisem hotela slišati.
Nekaj dni kasneje sem opazila, da je Matej začel skrivati telefon. Bil je bolj tih, pogosto je odhajal na dolge sprehode, čeprav je prej sovražil hojo. Petra je postala bolj zadržana, včasih je pogledala stran, ko sem jo vprašala, če je vse v redu. V meni je rasel nemir, a nisem si upala vprašati naravnost. Bala sem se odgovora.
Nekega popoldneva sem se odločila, da grem z Janom na sprehod. Ko sem se vračala, sem skozi okno zagledala Petro in Mateja, kako sedita skupaj na kavču. Njune glave so bile preblizu, njuni pogledi preveč znani. V tistem trenutku sem vedela. Vse, kar sem si zatiskala oči, je bilo res.
Ko sem vstopila, sta se hitro razmaknila. Petra je vstala in rekla: »Neža, ni tako, kot misliš.« Matej je molčal, gledal je v tla. »Kaj ni tako? Da sta si bližje, kot bi smela biti? Da sem jaz tista, ki je ostala sama, čeprav sta oba tukaj?« sem zakričala. Jan je začel jokati, Petra je stegnila roke proti njemu, a sem jo ustavila. »Ne dotikaj se ga, prosim.«
Petra je zbrala pogum in rekla: »Neža, nisem hotela, res ne. Vse je bilo prehitro, oba sva bila ranjena…«
»Ranjenost ni izgovor za izdajo,« sem ji odvrnila. »Ti si bila moja prijateljica. Ti si vedela, kako mi je. In ti, Matej, ti si rekel, da me imaš rad.«
Matej je končno dvignil pogled. »Neža, oprosti. Ne vem, kaj naj rečem. Vse je šlo predaleč.«
Tiste noči sem sedela v kuhinji, gledala skozi okno v dež in razmišljala o vseh maminih opozorilih, ki sem jih vedno zavračala. Vedno sem si govorila, da ne bom živela po njenih pravilih, da bom zaupala ljudem, ki jih imam rada. A zdaj sem bila sama, z otrokom v naročju, in v srcu mi je ostala le praznina.
Naslednje dni sem preživela kot v megli. Petra mi je pisala, klicala, a nisem ji mogla odpustiti. Matej je ostal, a med nama je ostal zid, ki ga nisva znala več podreti. Mama je prišla na obisk, sedla je k meni in rekla: »Neža, včasih je treba poslušati srce, včasih pa izkušnje. Oboje te lahko reši ali uniči.«
Zdaj, ko gledam Jana, kako spi, se sprašujem: Ali je res bolje živeti po pravilih drugih ali tvegati in verjeti v ljudi? Bi morala poslušati mamo ali svoje srce? In ali bom kdaj spet znala zaupati – sebi ali drugim?