Sosedje, ki so postali tujci: Zgodba o izdaji v ljubljanskem blokovskem naselju

»Ne morem verjeti, da si to storila, Petra!« sem skoraj zakričala, ko sem stala na hodniku pred njenimi vrati. Glas mi je tresel od jeze in razočaranja. V bloku na Vojkovi cesti so se vrata počasi odpirala, izza njih pa je pokukal Andrej, njen mož. Njegove oči so bile rdeče od neprespanih noči ali morda od solz – tega nisem mogla vedeti. Petra je stala za njim, bleda kot stena, z roko na trebuhu, kot bi se želela zaščititi pred mojimi besedami.

»Nisem hotela… Res nisem hotela,« je šepnila in pogledala v tla. V tistem trenutku sem se zavedla, da se je vse, kar smo skupaj gradili zadnjih sedem let, sesulo v prah.

Ko sva se z Matjažem pred osmimi leti preselila v ta blok, sva bila polna upanja. Prvo skupno stanovanje, majhna kuhinja z razgledom na parkirišče in vonj po sveže pečenih rogljičkih iz bližnje pekarne. Prve mesece sva bila sama, dokler nisva spoznala Petre in Andreja. Sosedje iz stanovanja 34 so postali najini najbližji prijatelji. Skupaj smo praznovali rojstne dneve, si izmenjevali ključe za zalivanje rož med dopustom in se ob večerih zbirali na balkonu s kozarci cvička.

Petra je bila tista, ki me je tolažila, ko sem izgubila službo v trgovini zaradi zaprtja poslovalnice. Skupaj sva hodili na sprehode ob Ljubljanici in sanjarili o boljših časih. Andrej je bil Matjažev zaupnik; skupaj sta popravljala kolesa in se šalila na račun blokovskih sestankov, kjer so se sosedje prepirali zaradi parkirnih mest in smeti.

Toda zadnje leto se je nekaj spremenilo. Najprej so bile to drobne laži – Petra mi ni povedala, da je izgubila službo v računovodstvu. Potem so prišle zamere: enkrat ni vrnila posojenega denarja za skupni piknik, drugič je pozabila na moj rojstni dan. Vse sem ji odpustila, ker sem verjela v najino prijateljstvo.

Nato pa je prišla tista usodna sreda. Matjaž me je poklical v službo: »Maja, morava se pogovoriti. Nekaj ni v redu.« Ko sem prišla domov, sem ga našla sedečega za kuhinjsko mizo s pismom v roki. »Našega psa ni več. Nekdo ga je odpeljal v zavetišče in podpisal tvoje ime.«

Srce mi je padlo v hlače. Najin kuža Piki je bil naš otrok – nismo mogla imeti svojih otrok in Piki je zapolnil to praznino. Stekla sem do Petre in Andreja. Petra je jokala: »Maja, oprosti… Soseda iz 36-ke se je pritoževala zaradi laježa in… nisem vedela, kaj naj naredim. Poklicala sem zavetišče. Nisem hotela, da bi imela težave.«

V tistem trenutku sem začutila takšno bolečino in izdajo, kot še nikoli prej. Kako mi lahko to stori oseba, ki sem ji zaupala vse? Matjaž je bil besen: »Nikoli več ne stopi v naše stanovanje!«

Naslednji dnevi so bili peklenski. Po bloku so začele krožiti govorice – da smo mi tisti problematični sosedje, da ne znamo skrbeti za živali, da smo preglasni. Petra in Andrej sta se začela izogibati srečanjem na hodniku. Na skupnem sestanku etažnih lastnikov me nihče ni pozdravil.

Moja mama me je klicala vsak večer: »Maja, ne sekiraj se toliko. Ljudje niso vredni tvojih solz.« Ampak kako naj pozabim? Kako naj grem mimo njihovega stanovanja vsak dan in ne pomislim na vse skupne trenutke?

Matjaž se je zaprl vase. Večere je preživljal pred televizijo ali v garaži s starimi kolesi. Jaz pa sem ponoči jokala v kopalnici, da me ne bi slišal.

Po dveh tednih sem zbrala pogum in šla po Pikija v zavetišče. Ko sem ga zagledala za rešetkami, mi je srce skoraj počilo od žalosti in olajšanja hkrati. Oskrbnica mi je rekla: »Nekdo ga je pripeljal in rekel, da ste vi lastnica… Ampak pes vas očitno pozna.«

Ko sem Pikija pripeljala domov, sem vedela, da nič več ne bo tako kot prej. S Petrom in Andrejem sva prekinila vse stike. V bloku so še vedno krožile govorice – nekateri so naju podpirali, drugi so verjeli Petri.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Matjaž se mi je pridružil s skodelico čaja.

»Mogoče sva preveč zaupala ljudem,« sem rekla tiho.

»Mogoče… Ampak brez zaupanja ni življenja.«

Zdaj mineva leto dni od tistega dogodka. Še vedno živiva v istem bloku, a najin svet ni več enak. Naučila sem se postaviti meje in ne zaupati slepo vsakomur. Včasih srečam Petro na stopnišču – pogleda stran ali pa le nemo prikima.

Vsak dan znova razmišljam: Ali lahko kdaj resnično odpustimo izdajo? Ali pa nas bolečina za vedno spremeni?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi lahko še kdaj zaupali sosedu?