Sobota, ko sem izgubila zaupanje – Zgodba Nine iz ljubljanskega Mercatorja

»Nina, a imaš kartico Pika?« je vprašala blagajničarka, medtem ko sem nervozno brskala po torbici. Za mano je naraščala vrsta, nekdo je že nestrpno vzdihoval. Roke so se mi tresle, ko sem ugotovila, da denarnice ni. »Samo trenutek,« sem zamomljala in še bolj panično premetavala vsebino torbe. Nič. Denarnica je izginila.

V tistem trenutku se mi je svet sesul. V njej sem imela osebno, bančne kartice, nekaj gotovine in – kar je bilo najhuje – sliko moje pokojne babice, ki mi je pomenila največ na svetu. Blagajničarka me je gledala s sočutjem, a tudi z rahlo nestrpnostjo. »Morda ste jo pozabili doma?« je predlagala. A vedela sem, da ni res. Še pred nekaj minutami sem jo imela v roki, ko sem izbirala jabolka na oddelku za sadje.

»Nina, kaj pa je?« sem zaslišala znan glas. Obrnila sem se in zagledala svojo sosedo Tino, ki je ravno stopila v trgovino. »Izginila mi je denarnica,« sem izdavila. Tina je takoj začela spraševati: »A si ziher? Mogoče si jo kam odložila?« Skupaj sva šli do informacijskega pulta, kjer so mi prijazno povedali, da bodo pogledali na kamere in me poklicali, če kaj najdejo.

Domov sem se vrnila praznih rok in s težkim srcem. Mama me je pričakala v kuhinji: »Kaj pa si tako bleda?« Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je zavzdihnila: »Nina, vedno si preveč zaupljiva. V teh časih moraš paziti na svoje stvari.« Njene besede so me zabolele bolj kot sama izguba. Vedno sem verjela, da so ljudje v naši soseski pošteni. Da se kaj takega dogaja v Ljubljani, v naši četrti, kjer se vsi poznamo?

Popoldne me je poklical brat Jure: »A si slišala za tisto krajo v Mercatorju? Pravijo, da so že večkrat okradli ljudi tam.« Njegov ton je bil obsojajoč. »Zakaj pa nisi bila bolj pazljiva? Saj veš, da moraš torbico vedno zapreti.« Počutila sem se kot otrok, ki ga odrasli grajajo zaradi malomarnosti.

Zvečer sem sedela na postelji in gledala v strop. V glavi so mi odzvanjale mamine in Juretove besede. Spomnila sem se tudi pogovora s prijateljico Katjo iz službe: »Jaz nikoli ne puščam torbice v vozičku. Včasih so ljudje res brezsrčni.« Nenadoma sem začela dvomiti v vse okoli sebe. Kdo bi lahko bil tako brezčuten? Morda nekdo iz naše soseske? Nekdo, ki ga vsak dan pozdravim na ulici?

Naslednji dan sem šla do trgovine vprašat, če so kaj našli. Vodja izmene mi je prijazno razložil: »Na posnetkih se vidi, da ste denarnico odložili na polico pri sadju. Potem pa pride mimo starejši gospod in jo vzame.« Pokazal mi je posnetek – srce mi je padlo v hlače. Prepoznala sem gospoda Franca iz tretjega nadstropja naše stavbe. Vedno prijazen, vedno pripravljen pomagati z vrečkami ali popravilom pipe.

V meni se je začel boj med razumom in čustvi. Naj grem do njega? Naj ga vprašam? Kaj če se motim? Kaj če ima kakšen dober razlog? A slika na ekranu ni puščala dvoma.

Tisto popoldne sem zbrala pogum in potrkala na njegova vrata. Odprla mi je njegova žena Marija: »Nina, kako lepo te je videti! Pridi naprej!« Vstopila sem in zagledala Franca, ki je sedel na kavču in gledal televizijo. »Franc, lahko govoriva?« sem tiho vprašala.

Pogledal me je s tistim toplim nasmehom: »Seveda, Nina.«

»Včeraj… v Mercatorju… izginila mi je denarnica. Na posnetku se vidi… vas.« Glas mi je drhtel.

Franc je pobledel. Marija ga je pogledala: »Franc? Kaj pa to pomeni?« On pa je sklonil glavo: »Nina… oprosti. Našel sem denarnico in… nisem vedel, kaj naj naredim. Vsega mi je bilo preveč.«

Marija ga je ošinila z razočaranjem: »Zakaj nisi povedal? Saj veš, da bi jo lahko vrnil!« Francu so po licih spolzele solze: »Nisem hotel nikomur škodovati. Samo… zadnje čase nama res ne gre najbolje. Pokojnina ni več dovolj za vse stroške…«

Stala sem tam kot kip in nisem vedela, kaj naj rečem. Po eni strani sem bila besna – kako si lahko nekdo, ki ga poznam celo življenje, dovoli kaj takega? Po drugi strani pa me je stisnilo pri srcu ob misli na njegovo stisko.

»Denarnico imam tukaj,« je rekel tiho in mi jo izročil. V njej ni bilo gotovine, a vse ostalo je bilo na mestu – tudi slika babice.

Ko sem prišla domov, sem mami povedala vse. Bila je tiho dolgo minuto, nato pa rekla: »Vidiš, Nina… včasih ljudje naredijo napačno stvar iz obupa.«

Tisti večer nisem mogla spati. Razmišljala sem o tem, kako hitro lahko izgubiš zaupanje v ljudi – in kako težko ga je spet zgraditi. Naslednji dan sem srečala Franca pred blokom; pogledal me je v oči in tiho rekel: »Oprosti.« Samo pokimala sem.

Od takrat naprej gledam ljudi drugače. Vsak ima svojo zgodbo in svoje bitke. A še vedno me boli – ne toliko zaradi denarnice ali denarja, ampak ker sem izgubila nekaj večjega: občutek varnosti v svojem svetu.

Se sploh še lahko naučim zaupati ljudem? Ali pa nas življenje neizogibno spremeni v sumničave tujce?