Senca pozabe: Moj štirideseti rojstni dan

»Mami, kje so moje nogavice?« je zavpil Tine iz zgornjega nadstropja, še preden sem sploh odprla oči. Zaslišala sem ropotanje po stopnicah, nato pa je v sobo pridrvel še mlajši sin, Žiga, z razmršenimi lasmi in zvezkom v roki. »A mi lahko podpišeš nalogo? Učiteljica je rekla, da mora biti danes!« V tistem trenutku sem pogledala na uro – 6:43. Moj štirideseti rojstni dan. V prsih sem čutila nekakšno pričakovanje, drobno iskrico upanja, da bo danes drugače. Da bo kdo opazil, da sem tu, da sem jaz.

V kuhinji je mož, Andrej, že brskal po hladilniku. »A imamo še mleko?« je vprašal, ne da bi me pogledal. »Imamo,« sem tiho odvrnila in si v mislih ponavljala: danes je moj dan. Morda me presenetijo kasneje. Morda imajo kaj pripravljeno. Skuhala sem kavo, razdelila zajtrk, podpisala Žigovo nalogo, našla Tinetove nogavice in vmes na hitro pogledala na telefon. Nobenega sporočila. Nobenega klica. Nobene čestitke.

Ko so fantje odšli, sem ostala sama v tišini. Stanovanje je bilo nenavadno prazno, kot bi iz njega izginilo vse, kar bi lahko napolnilo moj dan s toplino. Usedla sem se za mizo in si natočila drugo kavo. Pogled mi je ušel na družinsko fotografijo na steni – vsi nasmejani, objeti, kot popolna družina. Ampak danes sem bila sama. Nevidna. Pozabljena.

V službi ni bilo nič drugače. Moj sodelavec, Peter, je vstopil v pisarno z oblakom cigaretnega dima in mi vrgel na mizo kup papirjev. »Tole mora biti do dveh,« je zamrmral. »Saj bo,« sem rekla, čeprav sem si želela, da bi kdo rekel: »Vse najboljše, Marjeta!« A nihče ni. Nihče ni opazil, da sem danes drugačna, da sem tišja, da me nekaj teži. Vse je bilo kot vsak dan – rutinsko, brezbarvno, brez pomena.

Med malico sem poklicala mamo. »Živjo, mama, kako si?« sem začela previdno. »Ah, veš, koleno me boli, pa soseda je spet parkirala pred našo garažo. Kaj pa ti?« »V redu sem,« sem odvrnila. Čakala sem, da bo rekla kaj več, da se bo spomnila. A ni. Pogovor je končala z: »No, pokliči, če boš kaj potrebovala.«

Ko sem se popoldne vračala domov, sem v trgovini srečala sosedo, gospo Anico. »Marjeta, kako si?« je vprašala prijazno. »Danes imam rojstni dan,« sem izustila, še preden sem se zavedala. »O, res? Vse najboljše!« je rekla in me objela. Ta objem, ta kratek trenutek topline, je bil prvi znak, da sem danes sploh živa. Ko sem prišla domov, sem upala, da me bo pričakala torta, baloni, vsaj kakšen nasmeh. Toda v stanovanju je vladala ista tišina kot zjutraj. Andrej je sedel pred televizijo, Tine je igral igrice, Žiga je nekaj risal. Nihče ni rekel ničesar.

»A bomo danes kaj posebnega?« sem previdno vprašala. Andrej je pogledal na uro. »Kaj pa misliš? Saj je sreda, vsi smo utrujeni.« Tine je zamomljal: »Jaz imam še trening.« Žiga je dvignil pogled: »A lahko dobim pico?«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira bolečina. »Danes imam rojstni dan,« sem rekla tiho, skoraj šepetaje. Vsi so obstali. Andrej je zardel, Tine je zrl v tla, Žiga je odprl usta, a ni rekel ničesar. »O, Marjeta, oprosti, čisto sem pozabil,« je rekel Andrej in se skušal nasmehniti. »Saj veš, služba, otroci, vse to…«

»Saj ni nič,« sem rekla, čeprav je bilo vse. V tistem trenutku sem vedela, da sem za svojo družino postala samoumevna. Kot kos pohištva, ki je vedno tam, a ga nihče ne opazi. Šla sem v kopalnico, zaklenila vrata in se usedla na rob kadi. Solze so mi polzele po licih. Spomnila sem se, kako sem kot otrok komaj čakala rojstni dan – torta, svečke, pesem, objemi. Zdaj pa… zdaj sem bila sama.

V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj ni nič.« Ampak je bilo. Bilo je vse. Vse, kar sem dajala, vse, kar sem žrtvovala, vse, kar sem bila – je bilo pozabljeno. V tistem trenutku sem se odločila, da ne bom več čakala, da me kdo opazi. Da bom začela živeti zase. Da bom našla tisto, kar sem nekoč bila – dekle, ki je verjelo, da si zasluži več.

Ko sem se vrnila v dnevno sobo, sem rekla: »Jaz grem ven. Sama.« Andrej me je pogledal presenečeno. »Kam pa greš?« »Na sprehod. Morda na tortico. Morda kam, kjer me bodo opazili.« Tine in Žiga sta utihnila. Oblekla sem plašč in zaloputnila vrata za sabo. Hodila sem po praznih ulicah, dihajoč mrzel zrak, in razmišljala, kdaj sem nazadnje naredila nekaj samo zase. Kdaj sem nazadnje čutila, da sem pomembna. Da sem vredna.

V slaščičarni sem si naročila kos čokoladne torte in kavo. Natakarica, mlada punca z dolgimi lasmi, mi je postregla z nasmehom. »Vse najboljše,« je rekla, ko sem ji povedala, zakaj sem tu. Ta preprost stavek, izrečen iz ust neznanke, mi je pomenil več kot vse, kar sem danes slišala doma. Usedla sem se ob okno in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Spraševala sem se, koliko jih je takih kot jaz – nevidnih, pozabljenih, samih.

Ko sem se pozno zvečer vrnila domov, so me čakali v dnevni sobi. Andrej je držal v rokah šopek rož, Tine in Žiga sta imela narisano voščilnico. »Oprosti, mami,« je rekel Žiga in me objel. »Vse najboljše,« je dodal Tine. Andrej je stopil bližje: »Včasih pozabimo, kako pomembna si za nas. Ampak brez tebe ne bi bili to, kar smo.«

Objela sem jih, a v meni je ostal grenak priokus. Vedela sem, da se bo življenje že jutri vrnilo v stare tirnice. Ampak nekaj se je v meni premaknilo. Nekaj, kar mi je dalo moč, da se postavim zase. Da ne pozabim nase. Da si vzamem čas za tisto, kar me osrečuje.

Včasih se vprašam: Koliko nas je takih, ki nas doma ne opazijo, dokler ne izgine zadnja iskrica v očeh? Koliko nas je, ki čakamo, da nas bodo drugi opazili, namesto da bi najprej opazili sami sebe?