Ko sem zavrnila Mateja in se poročila z Markom: Dvajset let kasneje
»Kaj pa če bi takrat rekla ‘da’?« sem si šepetala v brado, medtem ko sem v trgovini Mercator v našem malem kraju na Notranjskem stala pred polico s testeninami. Roke so mi drhtele, ko sem zagledala Mateja. Dvajset let ga nisem videla. Dvajset let od tistega večera, ko je na kolenih v naši stari kuhinji prosil, naj postanem njegova žena.
»Tina? Si to res ti?« Njegov glas je bil globlji, a še vedno tako znan, da me je zabolelo v prsih. Obrnila sem se in ga pogledala naravnost v oči. V njih sem prepoznala tisto toplino, ki me je nekoč grela bolj kot katerakoli peč v naši mrzli hiši.
»Matej…« sem izdavila in skoraj spustila paket špagetov na tla. V trenutku so se mi pred očmi odvrteli vsi tisti trenutki iz mladosti: najini sprehodi ob Cerkniškem jezeru, skrivni poljubi za kozolcem, obljube o večni zvestobi. In potem tista odločitev, ki je vse spremenila.
»Kako si?« je vprašal tiho, kot bi vedel, da so besede lahko nevarne. »Dobro… Mislim… Saj veš, življenje teče.«
Življenje. Kako ironično. Po srednji šoli sem si prisegla, da ne bom končala kot mama — ujeta v zakonu brez ljubezni, z možem, ki ga ni nikoli doma in s sanjami, ki so izginile med pranjem perila in kuhanjem kosil. Zato sem zavrnila Matejevo snubitev. Bil je dober fant, a preveč podoben mojemu očetu: skromen, zadovoljen z malim. Jaz pa sem hotela več.
Marko je bil drugačen. Ambiciozen. Imel je načrte za podjetje v Ljubljani in obljubil mi je življenje brez skrbi. Ko me je zaprosil, sem rekla ‘da’, čeprav je srce še vedno hrepenelo po Mateju.
»In ti?« sem vprašala nazaj. »Kako si ti?«
Nasmehnil se je s tistim rahlo žalostnim nasmehom. »Dobro. Imam svojo mizarsko delavnico. Dva otroka. Žena… No, ločila sva se pred tremi leti.«
Začutila sem nenavaden nemir v sebi. »Žal mi je.«
»Ni treba. Včasih stvari pač ne gredo tako, kot si želiš.«
V tistem trenutku me je prešinilo: tudi moje življenje ni bilo takšno, kot sem si ga predstavljala. Marko je res odprl podjetje, a je kmalu propadlo. Dolgovi so naju razjedali kot rja staro ograjo pred hišo. Postal je zagrenjen in vse bolj odsoten. Otroka sta odrasla v senci najinih prepirov in mojih tihih solz ponoči.
»Tina!« me je iz misli predramil Markov glas iz drugega konca trgovine. »A boš že enkrat?«
Matej je pogledal proti njemu in potem nazaj k meni. »Vidim, da si še vedno z njim.«
Prikimala sem in se trudila skriti bolečino v glasu. »Ja… Še vedno.«
Ko sem prišla domov, sem v kuhinji naletela na Marka, ki je sedel za mizo s telefonom v roki. »Kdo je bil tisti tip?« je vprašal brez ovinkarjenja.
»Stari prijatelj iz mladosti.«
»Prijatelj? Saj ni bil samo prijatelj.«
Zavzdihnila sem in si natočila kozarec vode. »Marko, prosim… Ne danes.«
»Vedno ista pesem! Ko ti kaj ni prav, se zapreš vase!«
Nisem mu odgovorila. V meni se je nabirala jeza — ne le na Marka, temveč tudi nase. Zakaj sem vedno izbirala razum pred srcem? Zakaj sem verjela, da bo denar rešil vse?
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Matejeve besede: »Včasih stvari pač ne gredo tako, kot si želiš.« Spomnila sem se dneva, ko me je zaprosil:
»Tina, vem, da nimava veliko, ampak obljubim ti srečo.«
Takrat sem mu rekla: »Sreča ne plača položnic.«
Zdaj pa sedim v hiši s plačanimi položnicami in praznim srcem.
Naslednji dan sem šla do Cerkniškega jezera — najinega kraja iz mladosti. Tam sem zagledala Mateja, ki je popravljal star čoln.
»Nisem vedela, da še vedno prihajaš sem,« sem rekla.
»Vedno pridem, kadar moram razmisliti o življenju.«
Sedla sva na pomol in dolgo molčala.
»Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi izbrala drugače?« me je vprašal nenadoma.
Pogledala sem ga in začutila solze v očeh. »Vsak dan.«
»Jaz tudi.«
Nato mi je povedal o svoji ločitvi — žena ga ni nikoli zares razumela; otroka sta šla vsak svojo pot; delavnica mu komaj prinaša dovolj za preživetje.
»Ampak veš kaj?« je rekel tiho. »Nikoli nisem obžaloval tega, kar sem čutil do tebe.«
V tistem trenutku sem začutila toplino in bolečino hkrati — kot bi nekdo odprl staro rano in jo polil z medom.
Ko sem se vrnila domov, me je Marko čakal v dnevni sobi.
»Kje si bila?«
»Na zraku.«
»Pri njem?«
Nisem odgovorila.
»Veš kaj? Če misliš živeti v preteklosti, potem pojdi!«
Pogledala sem ga naravnost v oči in prvič po dolgem času nisem začutila strahu.
Tisto noč sem spakirala kovček in odšla k sestri Nini v Logatec. Otroka sta bila že odrasla; vedela sta za vse najine težave in nista bila presenečena.
Pri Nini sem prvič po letih začutila mir. Poklicala sem Mateja in mu povedala resnico: »Nikoli nisem prenehala misliti nate.«
Srečala sva se še nekajkrat ob jezeru; pogovarjala sva se o starih časih in o tem, kaj pomeni biti srečen.
Danes živim sama v majhnem stanovanju v Cerknici. Z Markom sva ostala v stikih zaradi otrok; z Matejem sva prijatelja — morda več kot to.
Vsak dan se vprašam: »Ali bi bila srečna, če bi takrat izbrala drugače? Ali pa sreča sploh ni odvisna od tega, koga izbereš — ampak od tega, ali znaš odpustiti sebi? Kaj vi mislite? Ste kdaj obžalovali svojo odločitev?«