Ko sem v Mercatorju srečala staro prijateljico: Vse se je vrtelo okoli nje
»A si ti, Maja?« sem zaslišala za sabo, ko sem v Mercatorju med policami z jogurti iskala tistega z manj sladkorja, ki ga ima rad moj sin. Srce mi je za trenutek zastalo. Ta glas bi prepoznala kjerkoli. Obrnila sem se in tam je stala Petra, vsa v belem plašču, z novo pričesko in z nasmehom, ki je bil preveč širok, da bi bil iskren.
»Petra, živjo,« sem izdavila, čeprav sem si v zadnjih mesecih tolikokrat želela, da bi jo srečala in ji povedala, kako zelo me je prizadelo, da se je kar naenkrat umaknila iz mojega življenja. Nekoč sva bili neločljivi – skupaj na kavi, skupaj na sprehodih po Rožniku, skupaj na koncertih v Kinu Šiška. Potem pa je prišlo tisto obdobje, ko je vedno odgovarjala samo: »Zelo sem zaposlena, oprosti. Se slišiva kasneje.« In kasneje ni nikoli prišlo.
»Kako si?« je vprašala, a že v naslednjem trenutku je začela govoriti o sebi. »Veš, zdaj delam v tisti novi odvetniški pisarni v centru. Grozno naporno, ampak tako zanimivo! In veš, ravno včeraj sem imela primer, kjer sem morala…«
Stala sem tam, z jogurtom v roki, in poslušala njen monolog. Vse se je vrtelo okoli nje. Njene službe, njenih uspehov, njenih težav. Niti enkrat me ni vprašala, kako je moj sin, kako je moj mož, kako sem jaz. Samo prikimavala sem, medtem ko sem v sebi čutila, kako se mi nabira zamera. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem ji stala ob strani, ko je jokala zaradi razhoda z Andrejem, ko sem ji pomagala seliti škatle v novo stanovanje, ko sem ji kuhala čaj, ko je bila bolna. Zdaj pa sem bila samo še poslušalka v njenem življenju, ki je postalo oder za njene zgodbe.
»Veš, Maja, res bi se morali večkrat dobiti, ampak res nimam časa. Komaj zdržim vse obveznosti. Saj veš, kako je,« je rekla in me pogledala, kot da pričakuje, da bom razumela.
»Ja, vem,« sem tiho odgovorila, čeprav nisem več vedela, če res vem. Moj vsakdan je bil poln skrbi – sin, ki je imel težave v šoli, mož, ki je bil vedno bolj odsoten, mama, ki je potrebovala pomoč po operaciji kolka. In v vsem tem kaosu sem pogrešala prijateljico, ki bi me poslušala, ki bi mi rekla, da bo vse v redu.
»A si v redu?« sem jo le vprašala, čeprav sem vedela, da bo odgovor spet površinski. »Seveda, super sem! Malo utrujena, ampak to je življenje, kajne?« je rekla in že pogledovala proti blagajni, kjer je stala njena nova prijateljica, Tanja, tista, ki je vedno objavljala slike s Petre na Instagramu.
»No, Maja, res moram iti. Se slišiva, prav?« je rekla in me na hitro objela, kot bi objemala oddaljenega sorodnika, ne pa nekoga, ki je bil nekoč njena najboljša prijateljica.
Ostala sem tam, med jogurti in mlekom, in občutek praznine me je preplavil. Spomnila sem se, kako sva se nekoč smejali v tem istem Mercatorju, ko sva skupaj izbirali vino za petkov večer. Kako sva si zaupali vse – strahove, sanje, razočaranja. Kdaj se je vse to izgubilo? Kdaj sem postala samo še ena izmed njenih poslušalk, ne pa nekdo, ki ji je pomemben?
Ko sem prišla domov, sem sedla za kuhinjsko mizo in gledala skozi okno. Sin je risal na tleh, mož je bil spet na računalniku. Vse je bilo tiho, preveč tiho. Vzela sem telefon in odprla najin star pogovor na Viberju. Zadnje sporočilo je bilo moje: »Pogrešam najine klepete. Kdaj imaš čas za kavo?« Odgovora ni bilo.
Začela sem razmišljati, ali sem jaz tista, ki je preveč pričakovala. Ali sem bila preveč navezana? Ali pa je Petra preprosto odrasla v nekoga, ki ne zna več biti prijateljica? Spomnila sem se, kako mi je nekoč rekla: »Prijateljstvo je kot rastlina – če ga ne zalivaš, oveni.« Ironija, da je prav ona pozabila zalivati najino rastlino.
Tisti večer sem dolgo razmišljala o tem, kaj sploh pomeni biti prijatelj v današnjem času. Vsi smo tako zaposleni, vsi imamo svoje skrbi, a ali to res opravičuje, da pozabimo na tiste, ki so nam nekoč pomenili vse?
Naslednji dan sem šla na sprehod po Tivoliju, sama. Opazovala sem ljudi, ki so se smejali, se pogovarjali, tekli. Spraševala sem se, koliko izmed njih je resnično srečnih, koliko jih je v resnici osamljenih, kot sem bila jaz v tistem trenutku.
Ko sem prišla domov, sem poklicala svojo mamo. Pogovarjali sva se dolgo, o vsem in o ničemer. Na koncu mi je rekla: »Veš, Maja, v življenju pridejo in gredo ljudje. Pomembno je, da znaš spustiti tiste, ki ne znajo več biti del tvojega sveta.«
Tiste besede so mi ostale v mislih. Petra je bila del mojega sveta, zdaj pa ni več. Morda je čas, da sprejmem, da so nekatera prijateljstva samo poglavja, ne pa celotna knjiga.
A vseeno me nekaj še vedno boli. Zakaj je tako težko reči: »Pogrešam te«? Zakaj je tako težko priznati, da si osamljen? In zakaj je včasih lažje govoriti o sebi kot pa poslušati druge?
Mogoče je to vprašanje za vse nas. Koliko prijateljstva je še ostalo v naših odnosih? In ali smo pripravljeni narediti korak nazaj, da bi ga ohranili?