Nekega jutra sem možu nalila kavo in ga prosila, naj mi vsaj reče ‚dobro jutro‘, a me ni niti pogledal. Odkar je šel v pokoj, je izginil iz najinega življenja, kot da je skupaj z delom izgubil tudi sebe. V tej tišini sem se začela spraševati, ali sem tudi jaz izgubila njega – ali pa sva se oba izgubila v tej novi praznini.
V Mercatorju sem nepričakovano naletela na svojo nekdanjo najboljšo prijateljico, s katero sva bili nekoč neločljivi. V zadnjem času me je vedno odrivala stran, a tisti trenutek med policami je razkril več, kot sem si želela vedeti. Njena sebičnost in brezbrižnost sta me prisilili, da sem se vprašala, koliko prijateljstva je sploh še ostalo med nama.
Sprejela sem, da bom celo poletje pazila na vnuke, prepričana, da bo družina hvaležna. A med neizrečenimi besedami, starimi zamerami in tihimi pogledi sem spoznala, kako globoko so rane v naši družini. Zdaj se sprašujem, ali je res tako težko biti viden in priznan od tistih, ki jih imaš najraje.