Ko nihče ne pride po mene: Med odpuščanjem in pozabo

»Dušan, ali si pripravljen na terapijo?« me vpraša sestra Maja, medtem ko mi pomaga vstati iz postelje. Njene roke so tople, a v očeh ji vidim utrujenost, ki jo pozna vsak, ki dela v našem zdravstvenem sistemu. Pogledam skozi okno, kjer se nad Ljubljano vlečejo težki oblaki. V meni je še težje. Danes je petek, dan, ko običajno pridejo svojci po bolnike, jih peljejo domov ali vsaj na obisk. Jaz pa že tretji teden zapored sedim ob oknu in čakam. Nihče ne pride po mene.

Včasih sem bil tisti, ki je druge bodril, jim brisal solze in jih opominjal, da je življenje vredno borbe. Zdaj pa, ko sem sam na drugi strani postelje, se mi zdi, da sem postal neviden. Moja žena, Marija, mi je zadnjič poslala sporočilo: »Dušan, preveč dela imam, ne morem priti.« Sin, Gregor, je zaposlen v Avstriji, hčerka, Tjaša, pa ima svoje otroke in skrbi. Vsi imajo svoje življenje. Kje sem jaz v tej enačbi?

Ko sem bil še zdrav, sem bil steber družine. Delal sem v UKC Ljubljana, ponoči sem vozil rešilca, podnevi pa sem pomagal bolnikom na oddelku. Marija je bila pogosto jezna, ker sem premalo doma, a sem verjel, da delam prav. »Dušan, kdaj boš končno mislil tudi na nas?« mi je nekoč zabrusila, ko sem zamudil Gregorjev rojstni dan. Takrat sem ji obljubil, da bom več doma, a sem obljubo prelomil že naslednji teden. Vedno sem našel izgovor: »Nekdo me potrebuje, Marija. Saj razumeš.«

Zdaj, ko sem sam tisti, ki potrebuje pomoč, se mi zdi, da me nihče več ne potrebuje. Maja mi pomaga do hodnika, kjer srečam gospoda Franca, ki ga vsak teden obišče cela družina. Slišim smeh, vonjam domače pecivo, ki ga prinese njegova žena. »Dušan, a ti danes pride kdo?« me vpraša Franc, ko vidi, da gledam v tla. »Ne, danes ne,« odvrnem in se poskušam nasmehniti. V resnici pa me stisne v prsih.

Popoldne, ko se vrnem v sobo, me čaka praznina. Vzamem telefon in napišem sporočilo Mariji: »Kako ste doma?« Odgovora ni. Počakam nekaj ur, nato pokličem Tjašo. »Oči, ravno sem na poti v vrtec, pokličem te kasneje,« reče hitro in prekine. Gregor se sploh ne oglasi. V meni vre jeza, a tudi žalost. Kako smo prišli do tega? Kje smo se izgubili?

Spomnim se, kako sem bil kot otrok vedno ob svoji mami, ko je zbolela. Nikoli je nisem pustil same. V naši hiši v Škofji Loki je bila družina sveta. Oče je bil strog, a pravičen, mama pa je vedno znala najti toplo besedo. Ko sem se poročil z Marijo, sem si želel, da bi tudi najina družina bila tako povezana. A življenje v Ljubljani je bilo drugačno. Hiter tempo, službe, otroci, krediti. Počasi smo se oddaljili.

Nekega večera, ko sem bil še na oddelku, sem slišal, kako se dve sestri pogovarjata o meni. »A veš, da je Dušan že tri tedne brez obiska?« »Ja, pravijo, da je bil prej vedno za druge, zdaj pa je sam.« Te besede so me zadele kot udarec. Je res vse, kar sem dal drugim, izginilo v nič?

Naslednji dan sem se odločil, da napišem pismo Mariji. »Draga Marija, vem, da sem te večkrat razočaral. Vem, da sem bil premalo doma, da sem bil pogosto utrujen in brez volje za pogovor. A nikoli nisem prenehal misliti nate in na otroke. Zdaj, ko sem sam, razumem, kako si se počutila. Prosim te, odpusti mi. Rad bi, da bi spet bili družina.« Pismo sem dal Maji, da ga pošlje po pošti, ker sem vedel, da na sporočila ne bo odgovorila.

Dnevi so minevali, jaz pa sem vsak večer gledal v strop in razmišljal, kaj bi lahko naredil drugače. Bi moral večkrat reči »ne« službi in »da« družini? Bi moral večkrat objeti Marijo, poslušati Gregorja, ko je govoril o svojih težavah v šoli, ali pomagati Tjaši pri učenju? Zdaj je prepozno. Ali pa morda ni?

Nekega popoldneva je v sobo prišla Maja z nasmehom. »Dušan, imaš obisk.« Srce mi je poskočilo. Pred vrati je stala Marija. Bila je starejša, kot sem jo imel v spominu, a v očeh je imela tisti znani žar. »Dušan, oprosti, da me ni bilo. Tudi meni ni lahko. Otroci so odrasli, jaz pa sem ostala sama v veliki hiši. Pogrešam te, a ne vem, kako naprej.« Sedla je k meni in prvič po dolgem času sva se pogovarjala. O vsem. O napakah, o zamerah, o tem, kako sva oba utrujena od življenja.

»Veš, Marija, včasih sem mislil, da je delo vse, kar šteje. Zdaj vem, da sem se motil. Družina je tista, ki ostane, ko vse drugo izgine.« Marija je tiho prikimala. »Tudi jaz sem bila pogosto jezna nate, a sem te vedno imela rada. Samo nisem znala povedati.«

Po tistem obisku se je nekaj spremenilo. Marija je začela prihajati vsak teden, včasih je pripeljala tudi Tjašo in vnuke. Gregor je poklical iz Avstrije in rekel, da pride za praznike. Počasi sem začel verjeti, da je mogoče zaceliti stare rane. A v meni je ostal strah – kaj, če se spet oddaljimo? Kaj, če bo preteklost premočna?

Ko sem se po nekaj mesecih vrnil domov, je bilo vse drugače. Hiša je bila tiha, a v njej je bilo več topline kot prej. Marija je skuhala kavo, sedla sva za mizo in dolgo molčala. »Dušan, ali misliš, da nama bo uspelo?« me je vprašala. »Ne vem, Marija. A vem, da si želim poskusiti. Da si želim odpustiti in biti odpuščen.«

Včasih ponoči še vedno ležim buden in razmišljam o vsem, kar sem izgubil in kar sem še lahko dobil nazaj. Se splača boriti za družino, tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno? Ali je mogoče odpustiti in začeti znova, tudi če so rane globoke? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?