Klic v tišino: Zgodba Marka, ki je iskal pomoč tam, kjer je ni našel
»A lahko že enkrat nehate tolčt po tleh? Ljudje hočemo spat!« sem zavpil skozi steno, čeprav sem vedel, da me soseda Andreja in njen sin Tomaž ne bosta slišala ali pa bosta še bolj na glas navila televizijo. Bilo je že skoraj polnoč, a iz njihovega stanovanja je še vedno donela glasba, otroški jok in vpitje. V tistem trenutku sem se zavedel, kako zelo sem sam – v bloku, kjer se vsi poznamo po imenu, a si nihče ne upa zares pogledati v oči.
Včasih sem bil drugačen. Imel sem službo v knjižnici, prijatelje, s katerimi sem hodil na pohode po Pohorju, in mamo, ki je vsak vikend spekla potico in me povabila na kosilo. Potem je prišla kriza, knjižnico so zaprli, mama je zbolela in umrla, prijatelji pa so se razkropili po svetu. Ostal sem sam v majhnem stanovanju v Mariboru, kjer je edina stalnica postal hrup iz sosednjega stanovanja.
Vsak večer sem si govoril, da bo bolje, da bo Andreja razumela, če ji lepo povem. A ko sem potrkal na vrata, mi je odprla z rdečimi očmi in cigareto v roki. »Če ti kaj ni prav, pokliči policijo,« je siknila in zaloputnila vrata. Prvič sem res poklical policijo. Prišla sta dva policista, eden izmed njiju je bil moj nekdanji sošolec, Peter. »Marko, saj veš, kako je,« je rekel potiho, »lahko napišemo zapisnik, ampak to ne bo nič spremenilo.«
Tisto noč sem sedel na postelji in gledal v strop. V glavi mi je odmeval hrup, v srcu pa je rasel občutek nemoči. V službi me niso več potrebovali, prijatelji so imeli svoje težave, v bloku pa sem postal »tisti, ki se stalno pritožuje«. Ko sem naslednjič srečal sosedo Marjeto na stopnišču, je le odkimalo z glavo: »Marko, saj si bil vedno prijazen, ampak zdaj pa res pretiravaš. Saj so otroci, malo hrupa mora biti.«
Začel sem se izogibati ljudem. V trgovino sem hodil zgodaj zjutraj, ko še ni bilo nikogar. Na pošto sem šel tik pred zaprtjem. Vsak dan sem upal, da bo v bloku tišina, a je bila vedno ista pesem: prepiri, glasba, kričanje. Počasi sem izgubljal stik z realnostjo. Včasih sem si želel, da bi lahko izginil, da bi me nihče več ne opazil.
Nekega večera sem spet poklical policijo. Tokrat so prišli trije, med njimi mlada policistka, ki me je gledala z mešanico usmiljenja in naveličanosti. »Gospod Marko, če ni fizičnega nasilja, ne moremo nič. Poskusite se pogovoriti s sosedi ali pa poiščite pomoč pri upravniku.« Ko sem ji hotel razložiti, da sem že vse poskusil, me je prekinila: »Veste, koliko takih klicev imamo vsak dan?«
Tiste noči nisem spal. V glavi sem premleval, kaj sem naredil narobe. Zakaj nihče ne razume, da hrup ni samo hrup, ampak kaplja čez rob, ko si že tako sam in na robu? Pisal sem na občino, na upravnika, celo na varuha človekovih pravic. Odgovori so bili vedno isti: »Vašo pritožbo smo prejeli, ukrepali bomo v skladu z zakonodajo.« Nikoli se ni nič spremenilo.
Nekega popoldneva sem na vratih zagledal obvestilo: »Spoštovani stanovalci, zaradi ponavljajočih se pritožb prosimo za več strpnosti in razumevanja.« Pod obvestilo je nekdo dopisal: »Marko, če ti ni prav, se odseli!«
Takrat sem prvič začutil, da sem postal tujec v lastnem domu. Ko sem šel po stopnicah, sem slišal šepetanje za hrbtom. »To je on, tisti, ki stalno teži.« V trgovini me je prodajalka vprašala: »A ste vi tisti iz bloka na Gregorčičevi?«
Začel sem dvomiti vase. Mogoče res pretiravam? Mogoče sem jaz problem? Vse bolj sem se zapiral vase. Dnevi so minevali v tišini, ki jo je prekinjal le hrup iz sosednjega stanovanja. Včasih sem si želel, da bi lahko zaspal in se nikoli več zbudil.
Nekega večera sem dobil pismo od sestre, ki živi v Ljubljani. Pisala mi je: »Marko, pridi k meni, pogovoriva se. Ne moreš biti sam.« A nisem imel moči, da bi šel. Bil sem preveč utrujen, preveč razočaran nad ljudmi, nad sistemom, nad sabo.
Nato je prišel dan, ko sem moral na policijsko postajo. Nekdo iz bloka me je prijavil zaradi »nadlegovanja sosedov in lažnih prijav«. Sedel sem v majhni sobi, nasproti mene pa policistka, ki me je gledala kot kriminalca. »Gospod Marko, razumemo vašo stisko, ampak če boste nadaljevali s klici, bomo primorani ukrepati.«
Ko sem se vrnil domov, sem se sesedel na kavč in zajokal. Prvič po dolgih letih. V tistem trenutku sem si želel, da bi imel nekoga, ki bi me objel, ki bi rekel: »Vem, da ti je težko. Nisi sam.«
A ni bilo nikogar. Samo jaz in tišina, ki je bila bolj glasna kot vsi prepiri sosedov skupaj. V tisti tišini sem začel razmišljati, koliko ljudi v Sloveniji je vsak dan v isti situaciji. Koliko nas je, ki iščemo pomoč, pa je ne najdemo? Koliko nas je, ki smo postali tujci v lastnem domu?
Mogoče sem res pretiraval. Mogoče bi moral biti bolj potrpežljiv. A včasih človek preprosto ne zmore več. Včasih je hrup samo izgovor za vse tisto, kar boli globoko v srcu.
Se je kdo od vas že kdaj počutil tako? Ste tudi vi kdaj iskali pomoč in je niste našli? Ali pa ste mogoče vi tisti, ki ste kdaj preslišali klic v tišino?